Bôžič je tradicionalni krščanski praznik , ki ga v katoliških in protestantskih državah praznujejo 25. decembra kot spomin na rojstvo Jezusa Kristusa, čeprav natančen datum njegovega rojstva ni znan. V večini pravoslavnih Cerkva praznik praznujejo zaradi uporabe julijanskega koledarja s 6. na 7. januar. Slovensko ime Božič za praznik Jezusovega rojstva izhaja iz pomena "mali bog". Praslovani so namreč ob zimskem sončnem obratu praznovali rojstvo Svarožiča, Svarogovega sina, ki je poosebljal mlado sonce, ki v tem času doseže svojo najnižjo točko na obzorju. Drugo ime, poznano za to praznovanje je koleda, ki je poznano tudi zahodnim in vzhodnim Slovanom. Ime prihaja iz osnove krog - letni cikel. V predkrščanskem času je bil namreč čas razumljen ciklično in ne linearno, kakor danes. Iz besede koledo izhaja tudi kolednica, za ljudske pesmi, ki so se tradicionalno pele v času božiča in za šego koledovanja, ki je še danes poznana. Tretje ime poznano vsem Slovanom je kračun, ki po prvi teoriji pomensko pomeni "kratki". V Sloveniji se je spomin na praznik kračuna ohranil med drugim v priimkih. Druga teorija izvora imena kračun pravi, da pomeni "prihod", kar ustreza latinskemu "adventus". Drugo ime, ki je poznano Slovanom je ščodry večer (v različnih oblikah pri vzhodnih in zahodnih Slovanih) v pomenu radodarni ali velikodušni večer.

Sveti Štefan je krščanski svetnik. Štefan je bil prvi krščanski mučenec in eden sedmih diakonov prvotne skupnosti v Jeruzalemu. Leta 34 našega štetja je bil obsojen na smrt s kamenjanjem. Goduje na Štefanovo 26. decembra. Po legendi naj bi sv. Štefan z znamenjem križa ukrotil divjega konja, s čimer je, kot je v Prazničnem letu Slovencev zapisal etnolog Niko Kuret, v očeh ljudstva prevzel zavezništvo nad konji. Blagoslov konj ob njegovem godovanju prvič omenja neki rokopis iz Triera v Nemčiji iz 10. stoletja, na slovenskih tleh pa je o tem obredu v Nevljah pri Kamniku in na Kranjskem prvi poročal polihistor Janez Vajkard Valvasor.