Ste vedeli, da so ta mitološka bitja starejša od prvega decembrskega dobrega moža?

6. decembra bodo otroke razveselile pozornosti prvega izmed decembrskih dobrih mož, Miklavža, za katerega mnogi ne vedo, da je ob svojih strašljivih spremljevalcih pravi mladenič. Je tudi edini dobri mož, ki ga spremljajo tako angeli kot hudiči.
Medtem ko prijazni Miklavž in angeli predstavljajo podobo dobrega, so hudiči njihova temna senca, ki prihaja iz pekla in predstavlja podobo zla.

Parklji so namreč mitološka bitja ali predkrščanski demoni, ki se v teh dolgih temnih dneh vračajo na svet. Po Evropi imajo dve vlogi, demone lahko predstavljajo ali pa jih plašijo. Parklji, ki so svoj čas predstavljali duhove prednikov in demone rasti, so se pod krščanskim okriljem ohranili do današnjih dni. Nekoč so bili v sprevodih prisotni samo kosmati “hudiči”, pol ljudje in pol kozli, kar se je nekje ohranilo vse do danes. Obhodi so bili za Cerkev v prvih stoletjih velik trn v peti in ker jih ni mogla izkoreniniti, jih je obrnila sebi v prid. Demone je pokristjanila v hudiče in jim “dodelila” dobrega svetnika, Miklavža, ki jih kroti, pridnim otrokom pa vzgojno deli darove, kot piše spletna stran Društva slovenskih starovercev.

(zurnal)

Hudiči, hudobci, peklenščki ali parklji so strašni črni možje, ki rožljajo z verigami in rjovijo, strašijo otroke ter porednim namesto darila prinesejo šibo.

Parkelj nosi črn ali bel ovčji kožuh, dlakavo masko, na glavi ima dolge kozje ali goveje roge, mnogim iz ust visi dolg jezik, najbolj strašni imajo rdeče oči, okoli pasu pa nosijo zvonce in verige.

Lik hudobca je sicer precej starejši od Miklavža in izvira iz mednarodnih poganskih običajev.

"Parklji naj bi bili ostanki nekdanjih, poganskih predstav o duhovih umrlih," je razložil etnolog Janez Bogataj.

Pogani so verjeli, da se v času, ko so dnevi kratki in noči dolge, umrli predniki kot duhovi vračajo in gledajo, kako živi nova generacija, kaj delajo dobro in kaj slabo.

Podobo zlega je parkljem dalo šele krščanstvo, ki je te poosebljene podobe rajnih v krščanski ikonografiji uporabilo za slikanje hudičev iz pekla, pravi etnolog.

Ponekod po Sloveniji parklji strašijo že nekaj dni pred Miklavževim večerom, obvezno pa na dan, ko Miklavž hodi in obdaruje otroke.

(siol)

Na Cvenu Društvo cvenskih čehov in diklin vsako leto pripravi tradicionalno miklavževanje. Po pričevanju nekaterih starejših vaščanov sega izvajanje tega običaja na Cvenu vse v začetke devetnajstega stoletja, pisni viri pa nedvomno dokazujejo, da na Cvenu miklavževanje izvajajo neprekinjeno vse od leta 1929 saj so se takrat vse aktivnosti cvenskih čehov začele zapisovati v knjigo, ki jo hranijo še danes.

Tako vsako leto pripravijo miklavževanje v dvorani gasilskega doma. Med vse zbrane pride Miklavž s številnim spremstvom, tudi parklji. Miklavž obdari vse pridne otroke, tiste malo manj pridne pa v svoje kremplje vzamejo parklji.

Tako Društvo cvenskih čehov in diklin ohranja ta stari običaj Miklavževanja, katero se prenaša iz roda v rod že vrsto let.

(prlekija-on.net)

Parkelj je mitološko bitje, podoben hudiču ali demonu, ki (v igrah in zgodbah) pogosto spremlja svetega Miklavža.

Ljudska navada je, da okoli Miklavževega (5. december) Miklavž deli otrokom dobrote, parkelj pa jih straši in zganja hrup z verigami.

Parkelj je prav tako upodobljen na mnogih prazničnih čestitkah.

V prazničnem času okoli Miklavževega je priljubljen posladek tudi pecivo v obliki parklja.

Čeprav se videz parklja od države do države nekoliko razlikuje, ima povsod podobne glavne značilnosti. Ima kosmato telo, pokrito s črnimi ali rjavimi dlakami, ki ga dopolnjuje dolg, prav tako dlakav rep. Na nogah ima preklana kopita ali parklje, v nekaterih kulturah tudi kremplje. Glavo mu krasijo rogovi. Iz ust se mu vije dolg, rdeč, včasih tudi preklan jezik. V nekaterih kulturah ima tudi dolge ostre zobe, podobne vampirskim.

(wikipedija)

Slike in video: prlekija-on.net