Ajdovo kašo lahko uživamo v številnih oblikah, lahko kuhano ali pečeno. Ker ne spada med žita in ne vsebuje glutena, je primerna tudi za ljudi, ki trpijo za celiakijo. Ajda in jedi, narejene iz nje, dvigujejo nivo energije in njen vonj privlači celo čebele, da iz nje delajo poseben med močnega okusa in temne barve.

Ajda je rastlina, ki jo priporočajo za boljši krvni obtok in boj proti raku, vsekakor pa spada tudi med najbolj hranilno bogata žita. Saj poznate tisto Mežkovo – ogenj požira, voda izpira, ajda pa znova cveti? Čeprav se ljudje pogosto pritožujejo, da njene jedi niso okusne, je včasih dobro stisniti zobe in pojesti kaj tudi za svoje zdravje, ne le za okus. Mi pa vam dodajamo še nekaj receptov iz ajde, ki vam bodo pomagali spremeniti mnenje.

Preprosto žito, ki uspeva tudi v najbolj neprijaznih razmerah, je odporno na številne težave. Uspeva v slabi zemlji, tako v suši kot v hladnem podnebju in je idealno za pridelovanje za vsakogar, ki se na to ne spozna preveč dobro, saj je vse prej kot težavna.

Žito, trava, sadje?

Ajdo uvrščajo med žita, čeprav botanično spada med trave; spada med zeljnarice, lahko pa bi jo prištevali celo k sadju in je celo v sorodu z rabarbaro. Kaj pa lahko porečemo na to? Nič drugega kot to, da je navadna ajda očitno polna presenečenj. In pri njeni klasifikaciji se ta presenečenja šele začnejo. Rastlina namreč izvira iz centralne Azije in celo Sibirije, v poznem srednjem veku pa so jo prinesli še v Evropo. Ajda zraste 15–60 centimetrov v višino, njeno steblo je navadno rdečkaste barve, tako kot cvetovi, ki nihajo med rožnato rdečo in belo.

Uporabljamo predvsem njena semena, iz katerih z luščenjem naredimo ajdovo kašo, z mletjem pa ajdovo moko.

Ajda za ožilje

Prehrana, ki je obogatena z ajdo, je v mnogih primerih zaslužna za zmanjšanje tveganja visokega holesterola in visokega krvnega pritiska. Raziskave so pokazale, da ljudje, ki pogosto uživajo ajdo, v telesu skrivajo več zdravega holesterola, hitrejši krvni obtok in nižji krvni pritisk. Njeni pozitivni učinki na telo so široki in raznoliki. Ajda med drugim vsebuje tudi veliko flavonoidov, ki delujejo predvsem protivnetno in protibiotično in dvigujejo imunski sistem telesa in moč, da se bori proti napadalcem, saj delujejo tudi kot antioksidanti.

Ajda uravnava pretok krvi in preprečuje pretirano strjevanje krvi, z vsemi omenjenimi ukrepi pa drastično pripomore k zaščiti pred boleznimi srca. V eni sami skodelici ajde pa najdete kar 86 miligramov magnezija. Le-ta sprošča žile, izboljšuje krvni pretok in s tem tudi dostavo hranil v telo, hkrati pa z zniževanjem krvnega tlaka predstavlja izvrstno kombinacijo za zdravo srce in ožilje. Prehranska vrednost ajde je v primerjavi s pravimi žiti zelo velika in povprečno njeno zrnje vsebuje nekje med 11 in 15 % zelo kakovostnih ter lahko prebavljivih beljakovin. Če primerjamo z žiti, pri katerih je biološki izkoristek beljakovin pri presnovi približno 50-odstoten, ta pri ajdi presega 90 odstotkov. V njej se skriva tudi velika količina esencialnih aminokislin in dejstvo, da so njene beljakovine veliko bolje uravnotežene in imajo večjo prehransko vrednost kot pri žitih.

Ajda proti raku

Primernejša je tudi za sladkorne bolnike, saj njene sestavine omogoča upočasnjen prehod sladkorjev škroba iz prebavil v kri. Ajda je obogatena tudi z vitamini in minerali, tako lahko v njej najdemo tiamin, riboflavin ter druge vitamine B skupine. Ajdova zrna jih, denimo, vsebujejo za 150 % več kot pšenično zrnje. Določene sestavine v zrnju varujejo telo pred škodljivimi vplivi celo sevanj, preprečujejo gangrene in ozebline ter pospešujejo prepustnost kapilar. Holin v zrnju izboljšuje delovanje jeter, z njo pa svoje telo obogatite tudi z železom, cinkom, magnezijem, fosforjem in selenom.

Priznani ruski onkolog je tistim, ki so oboleli za rakom, priporočil, da dva meseca vsakodnevno jedo ajdovo kašo in spijejo dva litra vode. S pomočjo flavonoidov namreč zelo uspešno uničuje rakave celice. Ta sestavina, ki se skriva tudi v rjavem rižu, je med drugim zaslužna tudi za zmanjševanje radikalov, ki se razvijejo v rakave celice na prsih. To velja predvsem za ženske v predmenopavznim obdobjem. Tiste, ki v tem času jedo dovolj vlaknin, zmanjšajo možnost, da razvijejo raka na prsih, za več kot polovico.

Ajda in čebele

Na ozemlju zdajšnje Slovenije pridelujejo ajdo že več kot štiri stoletja, zato so cvetoča in dišeča ajdova polja sestavni del značilne podobe slovenske krajine. Po ajdovih jedeh je Slovenija znana daleč po svetu, celo na Japonskem. Z uživanjem ajdovih jedi, pripravljenih iz domače ajde, kmete spodbujamo k sejanju te rastline, s tem pa tudi k ohranjanju podobe slovenske krajine.

Pa ne samo to. Ajda je izjemno pomembna tudi za kranjsko čebelo in slovenskega čebelarja, seveda predvsem medovite sorte te rastline. Še posebej je dragocena zato, ker cveti v obdobju, ko v naravi ni obilnih virov medičine in cvetnega prahu. Avgusta in septembra spodbuja matice k zaleganju, hkrati pa si čebele na ajdi lahko naberejo del svoje zimske zaloge hrane in s tem povečajo možnosti za uspešno prezimitev celotne čebelje družine. S sejanjem ajde tako prispevamo k ohranjanju čebel, posredno pa tudi k ohranjanju okolja, saj bi se ob odsotnosti čebel hitro porušilo ravnovesje v naravi, pridelek domače hrane pa bi se občutno zmanjšal. Za setev ajde izberimo izvirno seme (na primer slovenske sorte Darja, Čebelica, Trdinova), primerna pa je tudi avstrijska sorta Bamby. Ajde, ki je za mletje uvožena iz Ukrajine, Rusije ali Kitajske, ne sejemo, ker je pridelek nezanesljiv, še zlasti pa ne zato, ker se sorta skriža z našimi sortami in jih tako pokvari.

Ajda – borka proti plevelom

Skromnost ajde glede potreb po hranilih je eden izmed razlogov, da je ta rastlina primerna za tiste pridelovalce, ki želijo svoje pridelke pridelati brez uporabe mineralnih gnojil in škropiv. Ajda je zelo občutljiva na sredstva za zatiranje plevelov. Ker za posevke ne uporabljamo sredstev za varstvo rastlin, velja ajda za bioživilo oz. varno živilo. Zaradi izjemno hitre rasti rastline in razvoja listov pomaga tudi zatirati semenske plevele. Ko se dovolj dobro razraste, zasenči in s tem zatira večino plevelov, zlasti semenskih, nekoliko manj uspešna pa je pri zatiranju plevelov, ki se razmnožujejo vegetativno, s koreninami. V preteklosti so bogati kmetje in veleposestniki revnim ljudem oz. bajtarjem brezplačno odstopali strnišča za pridelovanje ajde. Ti so si tako pridelali hrano, lastniki njiv pa so imeli korist, ker so bile njive brez plevelov, ki bi se na njih razrasli po žetvi žit. Tudi na ta način prispevamo k ohranjanju našega okolja, saj vanj vnašamo manj pesticidov.

Vir: bodieko