Logo izletniška kmetija Na koncu vasi

Dear visitor! You can view web pages also in your language using a translator. Click on (top left)

Ljutomer, ruska drama


jedilnik: SlavnostniMenu3

Šampanjec z jagodami / Obloženi kruhki / Goveja juha / Gobova juha / Česnova juha / Goveji zrezki / Ocvrt polnjen piščančji file / Vinogradniški zrezek / Zapečen krompir / Ajdovi rezanci / Sezonska solata /

Bogat menu primeren za posebne slavnostne dogodke... oglej si jedilnik


Apartma glamp Na koncu vasi


Dopust, aktivnosti, narava in sprostitve - nočite pri nas!

Apartma sprejme 2 osebi oz. družino do 2+2 osebi


kolesarjenje po ravninah Prlekije in Prekmurja ali po gričih Jeruzalemske vinske ceste (3x el.kolesa), obisk enega od 8 termalnih kopališč v okolici, raziskujte in si oglejte katero od 120 znamenitosti, ki smo jih zbrali za vas, uživajte v kulinariki in vinski ponudbi, in še in še...

Ljutomer, ruska drama [ Seznam ]

Ljutomer, ruska drama

Ruska ljubezenska drama v Ljutomeru


Kako smo pred sto leti v Sloveniji že gostili begunce. Ruska begunska družina Ganusov je bila prizorišče trkov številnih svetov.

Sredi julija 1923 je poletni dolgčas časopisne realnosti prekinila novica o grozovitem dvojnem umoru v Ljutomeru, ko je hišni sluga Vasilij Černjenko v noči s 6. na 7. julij 1923 domnevno v želji nasilne spolne združitve zadavil svojo 26-letno delodajalko Julijo Ganusovo, nato pa še njenega triletnega sina Rostislava. Soprog in oče Aleksander Ganusov, strojni inženir, zaposlen pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota, je bil v tistem času službeno odsoten v srbskem Požarevcu. Kot prvi možni osumljenec poleg sluge Černjenka se je pojavil domnevni Julijin ljubimec, ruski kapetan Ivan Ovčarov, sicer podrejeni Aleksandra Ganusova. Težko si je predstavljati, kakšne občutke je julija 1923 puščal svojim bralcem stavek v časopisnem poročilu, da je »sodnijska komisija našla v stanovanju Ganusovo ženo nago zadavljeno z lastno srajco in njenega sina zadavljenega z raztrgano brisačo«.

Armada generala Vrangla

Po oktobrski revoluciji v carski Rusiji leta 1917 je poveljstvo nad Prostovoljsko armado, ki so jo boljševiki poimenovali bela garda, prevzel general Anton Ivanovič Denikin. Maja 1919 je napadel Moskvo, a ga je Rdeča armada odbila. Umaknil se je na Kavkaz, kjer je bila leta 1920 njegova armada razpuščena, sam pa je pobegnil v Francijo. S tem je postal vrhovni poveljnik vojaških sil bele garde general Peter Nikolajevič Vrangel; ta je na Kavkazu ohranil oporišče kot predsednik začasne vlade, a so boljševiki novembra 1920 prebili njegovo obrambo, Vrangel pa se je z nekaterimi poveljniki in delom vojske s Krima prek Carigrada umaknil na turški Galipoli ter nato prek Soluna in Gevgelije v Kraljevino SHS.

Ko je jugoslovanska država po koncu ruske državljanske vojne sprejela ruske begunce in v tem smislu predvsem armado generala Petra Nikolajeviča Vrangla, je bilo jasno, da bo morala dodatno podpreti postopke za integracijo beguncev v jugoslovansko družbo. Eden od državnih mehanizmov je bilo zaposlovanje ruskih vojakov v orožniških in vojaških vrstah, množično pa so bili vpeti tudi v gradnjo jugoslovanskega železniškega omrežja. V zgodnjih dvajsetih letih so bili vranglovci pogosto predmet parlamentarnih razprav, ki so jih spodbujale javne govorice o urjenju Vranglovih sil na jugoslovanskem ozemlju z namenom zrušiti komunistični režim v Zvezi sovjetskih socialističnih republik.

Trk svetov

Ruska begunska družina Ganusov je bila prizorišče trkov številnih svetov. Najprej so se morali njeni člani kot zaznamovana skupina beguncev privaditi okolju slovenskega polpodeželja. Hkrati so se bili prisiljeni vživljati v nove socialne vloge. Nekdanji posestnik in vojak Vasilij Černjenko je postal sluga, pri čemer ni vedel, kaj se dogaja z njegovo številno družino, ki je ostala v Rusiji, Aleksander je vojaško kariero nadomestil z vsakdanjim delom na železniški progi, medtem ko je Julija najbrž svet visoke družbe zamenjala za enoličen vsakdan v Ljutomeru, ki se ga je tisti čas držalo ime Blatograd.

Morda sta z Aleksandrom kdaj sedla na vlak in se odpeljala na ples v Radence, kakršen je bil železničarski februarja 1923, morda je Julija v dneh pred smrtjo prisluhnila koncertu mariborske Glasbene matice na ljutomerskem trgu, saj pri izbiri družabnih dogodkov ni mogla biti izbirčna. Sprehajanje kot način preživljanja prostega časa, ki so ga Rusi ohranjali tudi v Ljutomeru, je bilo skoraj edini ostanek sveta, ki se jim je zrušil pred očmi.

Ruski begunci – groteskne prikazni iz preteklega sveta

Dejstvo, da se je brutalen umor zgodil ravno v inkriminirani skupini ruskih beguncev, je bilo v tistem času izrazito politično zaznamovano, saj je utrjevalo javno mnenje o moralni izprijenosti razseljenih Rusov po prihodu v Kraljevino SHS. A se je v časopisnih komentarjih našel kdo, ki je poskušal na položaj ruskih beguncev pogledati večplastno in s kančkom empatije. Marca 1922 je tako komentator mariborskega Tabora svoje bralce retorično vprašal, ali imajo pravico vreči kamen v ruskega emigranta. Izpostavil je strahotno stisko ljudi, ki so morali na hitro zapustiti svoje domove in si iztrgani iz svojih socialnih omrežij ustvarjati nova v sebi sovražnem okolju, pri čemer je bil njihov socialni položaj največkrat precej drugačno od tistega, ki so ga pustili za seboj: »Najdete inženirje, učitelje, bivše častnike in uradnike, ki sekajo drva v gozdovih ali delajo pri cestnih in železniških zgradbah, najdete generale, ki prodajajo po ulicah časopisje, njihove žene pa perejo in šivajo.«

Po drugi strani so številni ruski prišleki bolestno negovali nostalgijo za nekdanjo domovino in niso zmogli preboleti izgube ter zaživeti polnega življenja v novem (lokalnem) okolju. Ko so v zelo siromašnih okoliščinah sicer mestnega okolja ohranjali gosposko vedenje, geste, oblačilno kulturo in komunikacijo, ki je strogo sledila minulim hierarhičnim položajem govorcev, so se slovenskim sodobnikom slikali kot prikazni, groteskno zaprte v neprebojni mehurček ruske preteklosti. Je bilo podobno tudi v Ljutomeru? Morda so bila težaška dela pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota za ruske delavce nekakšna delovna terapija, ki jim je pomagala ohranjati stik z realnostjo, kajti ljutomerske noči so s prihodom Rusov postale dolge. »Ruske melodije«, ki so odmevale iz tamkajšnjih krčem skupaj z glasnim veseljačenjem, so vzbujale moralne očitke, a hkrati pričale, da so ruski prišleki na neki točki najbrž našli stik z domačini.

Odnos lokalnega prebivalstva do 250 Rusov, ki so opravljali zemeljska dela na trasi železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota, je bil sicer poln nezaupanja in slabo prikritega odpora. Med 1200 zaposlenimi delavci na 38 kilometrov dolgi trasi železniške proge je nekaj časa delalo tudi sto Bolgarov, 50 delavcev iz Bosne, drugi pa so bili domačini in delavci iz sosednjega Međimurja. Enaindvajset mesecev trajajoča dela so se začela s predpripravami septembra 1922. V tistem času se je v Ljutomer priselila tudi družina Ganusov. Da prihajajo vranglovci, v domačinih najbrž ni vzbujalo simpatij, saj je lokalno časopisje že prej poskrbelo za umestitev zloveščega imena v javni prostor. Ne glede na to se je krajevni Odbor za pomoč gladujočim v Rusiji jeseni 1922 lahko pohvalil z radodarnostjo domačinov, predvsem ženske sekcije.

Ljutomer–Blatograd

Pregovorno blato, pomešano s senom, ki je prekrivalo tla ljutomerskih ulic, je bilo pogosto predmet lokalnih zbadanj. Čeprav se je ob spremljanju ljutomerske zgodbe družine Ganusov včasih težko znebiti vtisa, da blato v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja ni mazalo le nog na razmočenih ljutomerskih ulicah, ampak je z ozkoglednostjo in predsodki pacalo tudi miselnost ljudi, je bila (samo)podoba tamkajšnjega človeka povsem drugačna. Poročevalec Slovenskega naroda je leta 1924 nadaljeval pripoved o Muropoljcih z ugotovitvijo, da ugodno podnebje in rodovitna zemlja omogočata ljutomerskemu zaledju obilico dobro stoječih kmetij, ki se brez večjih pretresov preskrbujejo same. Tamkajšnji kmetje so zato samozavestni in bahavi, a po oblačilni kulturi manj izstopajoči kot, denimo, tisti iz ljubljanske okolice.

Dekleta iz ljutomerske okolice niso gizdava, ampak skromna po obleki in vedenju, je bil prepričan komentator Slovenskega naroda leta 1924. Zdelo se mu je, da bi gorenjsko dekle kar »skoprnelo od sramote«, če bi se boso pojavilo pri maši, medtem ko so ljutomerske okoličanke brez zadržkov bose korakale po blatnih ulicah. Če je v zgodbi o bosopetih ljutomerskih dekletih le kanec resnice, potem ne more biti dvoma, da je podoba mlade in negovane Julije Ganusove, ki se je v izbrani opravi sprehajala po ulicah Ljutomera s svojim psičkom, v ljudeh kot tujek vzbujala močna čustva.

Družina Ganusov je v Ljutomeru živela v stanovanju na osrednjem trgu. Ko se je v noči umora borila za življenje, so okoličani slišali njeno kričanje, vendar se niso zganili. So bili Ljutomerčani vajeni histeričnih izpadov begunske ženske? Aleksander Ganusov je na sodišču povedal, da je bila njegova soproga aristokratsko vzgojena in izobražena ženska, vajena udobja. Priznal je, da sta se z Julijo pogosto prepirala, saj se ni zmogla prilagoditi begunskemu položaju družine in je od njega zahtevala luksuz, ki ji ga ni mogel nuditi. Neodzivnost očividcev na Julijine krike si je mogoče razlagati tudi z odporom domačinov do ruskih beguncev. Maja 1924 je mariborski Tabor pisal o bestialnem umoru dveh Rusov v Ljutomeru, ko je skupina moških in žensk do smrti kamenjala ruska begunca, ki sta domačinom odžirala delo na železnici. Ena od napadalk je moškega, ki je do smrti pretepen ležal na tleh, brcnila v glavo, rekoč: »To imaš zdaj, prokleti Rus!«

Prekinitev v času

V imenu Njegovega Veličanstva kralja je mariborsko okrožno sodišče kot porotno sodišče Vasilija Černjenka septembra 1923 obsodilo na smrt z obešenjem. Smrtna kazen mu je bila kmalu po tem znižana in januarja 1925 je bil poslan na prestajanje dosmrtne zaporne kazni v kaznilnico v Lepoglavi. Kakšno je bilo življenje Aleksandra Ganusova, potem ko ga je po begunski usodi zadela še grozovita družinska tragedija? Mu je uspelo spet zaživeti v drugem kulturnem okolju? Si je morda celo ustvaril novo družino? In Julija Ganusova, v tej pripovedi tako živa, pa vendar od začetka do konca mrtvo telo na policijski fotografiji? Zgolj njena nasilna smrt je omogočila, da danes lahko izvemo podrobnosti iz njenega življenja in življenja ljudi, s katerimi je kot begunka živela v Ljutomeru.

Konec novembra 1924 je bila po težkih zaključnih delih, opravljenih v veliki naglici, slovesno odprta železniška proga Ormož–Ljutomer–Murska Sobota. Vlak, ki je prvič zapeljal proti Murski Soboti, so med številnimi zbranimi pozdravljali tudi ruski begunci, ki so gradili progo ter so zdaj zbranim delili kruh in sol in jih pozdravljali z »otožnimi ruskimi, na stepe spominjajočimi vzkliki«: Hura, hura! Po dograditvi proge je večina ruskih beguncev odšla v Francijo, kjer so podobno kot v Ljutomeru sodelovali pri gradnji železniškega omrežja.

Pred nami je enkratna prekinitev v času. Kot vedno je tudi v tem primeru od preteklosti prevzetno pričakovati več, kot smo ji po naključju in stranskih poteh že uspeli iztrgati.

Vir: DELO - Dr. Mateja Ratej, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU

rubrika: Razno 19.11.2022

oglejte si tudi:

Valentinovo+in+gregorjevo
Valentinovo in gregorjevo
rubrika: Razno

Valentinovo ali praznik svetega Valentina se praznuje 14...

nadaljuj z branjem..
Miklav%C5%BE%2C+angeli+in+parklji
Miklavž, angeli in parklji
rubrika: Razno

Ste vedeli, da so ta mitološka bitja starejša od prvega decembrskega dobrega moža? 6...

nadaljuj z branjem..
Prlekija
Prlekija
rubrika: Razno

V drugi polovici 19...

nadaljuj z branjem..
Na koncu vasi

Suzana KOLBL

Na naši družinski kmetiji preizkusite dobrote Prlekije, ki jih dopolnimo z vrhunskimi domačimi vini.
Popeljemo vas na ogled znamenitosti, ter priporočimo aktivnosti v prelepi Prlekiji oz. Pomurju.


041 / 340-589

POUDARIMO
Spust po reki MURI

organizirano za skupine

izleti po Prlekiji in Prekmurju
izleti Pomurje

spoznajte lepote Pomurja

Praznovanja

za vašo skupino, obletnice, poroke, obhajila, izleti,..

Vinska kraljica SLO

v letu 2015 - iz naše kmetije Na koncu vasi