Vino je žive, temnorubinasto rdeče barve, s sadnim vonjem in polnega okusa, je srednje močno in uravnovešene kislosti. Včasih je malce grobo. Kot mlado vino je nekoliko trpko, kar pa se z zorenjem vina izgubi.
 
Kot vsa rdeča vina vsebuje tudi določeno količino flavonoidnih snovi, ki jim tudi zdravstvo priznava ugoden vpliv na zdravje in preprečevanje kardiovaskularnih obolenj. Flavonidi so se pokazali kot uspešni na področju preprečevanja in zaviranja rasti rakastih celic.

Trta je avstrijskega izvora iz Burgenlanda, razširjena tudi v Sloveniji zaradi značilnosti njene pridelave in odpornosti na bolezni, predvsem po pojavu trtne uši. Poznana je tudi pod imenom Blaufränkisch, ki ji ga je dodelila Ampelografska komisija leta 1875 v kraju Colmar. V Franciji jo poznajo kot Franconier Noir, v Nemčiji kot Blauer Lemberger, v Avstriji kot Blaufraenkischer (Blaufränkisch), rečemo ji tudi frankovka.

Označuje jo: vršiček je odprt, gladek, zelen, rdeče obrobljen; list je velik, krožen, trokrpen, pecljev sinus v obliki črke U ali z robovi, ki se medsebojno prekrivajo, zgornji stranski sinusi v obliki V odprti, spodnji odsotni, izrazit rob; grozd je velik, piramiden, z dvema kriloma, srednje zbit; grozdna jagoda je velika, sferoidna, jagodna kožica je debela in čvrsta, poprhnjena, modro-črne barve. Čas kaljenja je zgoden; Čas cvetenja je srednji; Čas zorenja je srednje-pozen. Ta trta je precej rustikalna in nima posebnih podoloških in klimatskih potreb; je rodovitna. Je odporna na zimsko zmrzal, vendar občutljiva na spomladansko pozebo. Lahko se pojavi siva grozdna plesen (Botrytis cinerea). Dobro prenaša poglavitne kritosemenske bolezni.
 
Vir: O vinu
Modra frankinja je zastavonoša med avtohtonimi rdečimi sortami.
O modri frankinji se med slovenskimi vinarji in pivci čedalje več govori, nemara tudi zavoljo odkritja strokovnjakov trsničarskega inštituta Juliusa Kühna v nemškem Geilweilerhofu, ki so potrdili, da frankinja ni le avtohtona slovenska sorta, temveč da celo izvira iz Slovenije.

Da je mogoče iz modre frankinje pridelati vina za različne priložnosti, je poudaril tudi Jože Simončič, predsednik ocenjevalne komisije, ki se je letos spopadla s 114 vzorci modre frankinje iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije. Ocenjevanje je bilo razdeljeno na tri kategorije, in sicer na aktualni letnik (2017), starejše letnike in posebna vina, kamor sodijo predikati, roséji in penine.

»Največ je bilo seveda zadnjega letnika, ki je dal kakovostna vina, kot pred njim tudi letnikov 2015 in 2016. V skupini mladih frankinj je bila večina bogatih, harmoničnih z visoko barvo in visokimi tanini. Starejši letniki modre frankinje so v povprečju prejemali višje ocene, kar dokazuje, da potrebuje to vino nekoliko več časa, da razvije vse svoje potenciale,« je ocenjevanje strnil Simončič.

Da se lahko iz modre frankinje pridela veliko vino, že nekaj časa dokazujejo avstrijski vinarji, ne nazadnje pa je to dokazala tudi prekmurska klet Marof. Modri frankinji z lege Mačkovci je namreč pred dvema mesecema sloviti Steven Spurrier v reviji Decanter med tremi vini, ki jih je aprila priporočil bralcem, uvrstil tudi Marofovo modro frankinjo, letnik 2013, in ji namenil zavidljivih 94 točk. Škoda le, da je stojnica, kjer bi morala biti na pokušnjo tudi čislana Marofova frankinja, v Sevnici ostala prazna.  

»V Prekmurju imajo panonsko podnebje, kar pomeni tudi malo padavin, tako da lahko grozdje jeseni res dolgo zorijo. Na Dolenjskem to ni mogoče, zato se tamkaj pridelujejo večinoma sveža in sadna vina. Pri nas v Beli krajini smo nekje vmes, tako da si lahko privoščimo eno in drugo,« razmišlja sogovornik in poudarja, da je frankinja ena redkih avtohtonih rdečih slovenskih sort, iz katere se lahko pridela vino svetovnega formata.

»Tega se na žalost premalo zavedajo tudi gostinci, sploh v turističnih središčih. Skratka, Slovenija nima samo dobrih belih vin, kot so rebula, zelen, pinela, ampak tudi rdeča, med katerimi je modra frankinja bržkone zastavonoša,« je sklenil.

Vir: Dober tek
Začnimo v zgodnjem srednjem veku. V frankovski državi, ki je pod vodstvom Karla Velikega obsegala srednji in zahodni del Evrope in sever Španije, so trte delili na frankovske in hunske. Prve so bile seveda boljše – ker so bile njihove – druge pa so, ker so jih iz Azije prinesla nomadska ljudstva, v očeh Frankov veljale za manjvredne. Ene od frankovskih sort, ki naj bi z naravnim križanjem sort nastala v avstrijsko-madžarskem bazenu, se je kmalu prijelo ime modra frankinja. Gre seveda za slovenski prevod imenovanja. V Avstriji jo imenujejo Blaufränkish, na Madžarskem Kékfrankos (kék = moder), v Nemčiji Lemberger (Lehm = ilovica, sorta namreč ljubi ilovnata tla), v Italiji Franconia Nera, na Hrvaškem pa frankovka.

V navedenih državah se modra frankinja dobro počuti, zato je tu, na ozemlju nekdanje avstro-ogrske monarhije, tudi najbolj razširjena. V Avstriji je druga najpogostejša gojena rdeča sorta (3400 hektarjev), na Madžarskem zaseda sedmino vseh vinogradniških površin (8000 hektarjev), v Nemčiji jo imajo na 1800 hektarjih. V Sloveniji je je največ v Posavju (500 hektarjev), preostanek, do 690 hektarjev, pa je na Štajerskem in v Prekmurju. Če seštejemo vse svetovne površine, zasajene z modro frankinjo, pridemo do spoštljive številke 20 tisoč hektarjev, ki je v primerjavi s površinami, zasajenih z merlotom ali cabernet sauvignonom, še vedno zanemarljiva. Zanimivo je, da so v zadnjih letih tudi na Kitajskem zasadili 1000 hektarjev modre frankinje.

Mnogi Slovenci pogosto pijejo modro frankinjo, a se tega niti ne zavedajo. V slovenskem posebnežu cvičku je namreč delež te sorte – dodaja ji predvsem barvo – 15–20-odstoten (izjemoma tudi 30-odstoten), v metliški črnini pa celo 60-odstoten. Z modo sortnih vin se je modra frankinja uspešno uveljavila kot samostojna sorta. Slovenska vinska stroka glede na tehnologijo pridelave priporoča dva sloga modre frankinje: kakovostno vino, zorjeno v inoksu, a vsaj z oceno 17 točk in več (najnižja ocena za kakovostno vino je v Sloveniji 16,1 točke od dvajsetih), in vrhunsko vino, zorjeno v hrastovih sodih. Oba sloga zahtevata seveda že drugačen pristop v vinogradu, drugačne donose na hektar in finančni vložek. Z leti stekleničenja sortne modre frankinje so se seveda glede na pogoje posameznih rastišč in idej ter izkušenj vinarjev izoblikovali številni individualni pristopi, ki so dali posebna karakterna in neposnemljiva vina, označena z geografskim poreklom.

Na degustaciji skupine X, ki jo sestavljajo enologi, degustatorji, someljeji, predvsem pa ljubitelji vina, smo na enem od lanskih srečanj poskusili enajst slovenskih in pet avstrijskih primerkov modre frankinje. Avstrijski vinarji, predvsem tisti z Gradiščanske, se že dolgo posvečajo modri frankinji. Rezultati prvih poskusov so bili (za moj okus) precej slabi, nepitni. Iz nežne, sveže in prijazne sadne sorte z zmernimi tanini so hoteli narediti monumentalno vino v slogu merlota in cabernet sauvignona, všečno ameriškemu (Parkerjevemu) okusu. Pri tem so nekateri pretiravali in moštu celo odvzemali vodo. Tako koncentrirana vina so zorili v novih hrastovih sodih in med dolgim zorjenjem so pridobila okuse in zaznave, neznačilne za sorto. Cene takih vin so šle v nebo (najdražje vino na naši degustaciji je stalo 66,49 EUR!), slog pa je bil megalomanski. Na srečo se gradiščanski vinarji umirjajo. Njihova vina postajajo vedno bolj elegantna, ne tako mišičasta (prezrela, alkoholna in vaniljasta) in pitna. Vedno bolj pomembna postaja lega, na kateri je vinograd – kot eno boljših bi izpostavil lego Bühl na severnem Gradiščanskem s posebno sestavo zemlje, mešanico ilovice, šote in črnice.

Slovenski vzorci na degustaciji so bili zelo drugačni – predvsem po slogu. Ljubko sadni, polni svežine in pitnosti, ne glede na to, ali so prihajali iz Bele krajine, Dolenjske, Bizeljsko-Sremiškega okoliša, Štajerske ali Prekmurja. Čeprav manj dodelana (beri: »polikana «) in z več karakterja ponujajo slovenski primerki modre frankinje veliko pivskega užitka za nekajkrat manj denarja.

Modre frankinje se drži še ena zgodba: strokovnjaki so odkrili, da jo odlikuje velika vsebnost antioksidantov, predvsem resveratrola. Ta antioksidant znižuje splošno stopnjo holesterola in zvišuje blagodejno visoko lipoproteinsko gostoto (HDL), ki varuje srce. Istočasno tudi preprečuje rakava obolenja, zato je zmerno uživanje modre frankinje še posebej priporočljivo.