Martinovo - ko se mošt spremeni v vino - star ljudski praznik, ki naznanja konec dela na poljih in krst mladega vina, martinovo 11. novembra - goduje sv. Martin. To je v Sloveniji star ljudski praznik, ki naznanja konec dela na poljih in krst mladega vina, martinovo. Praznik je tradicionalno povezan s pitjem vina, saj se okoli tega datuma mošt spremeni v vino. V dneh okoli 11. novembra tako po Sloveniji pripravljajo različna praznovanja in pokušine mladega vina, kmetje na Primorskem pa pripravijo osmice, osemdnevne veselice po kmetijah, na katerih poleg vina ponudijo še druge domače dobrote, kot so pršut, domače salame, klobase in sir, pa tudi kuhano zelje, repo in kuhane štruklje. Legenda pravi, da je sv. Martin spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Tako naj bi se okrog martinovega tudi mošt spremenil v vino. Martin se je rodil okoli leta 316 v Panoniji, današnji zahodni Madžarski. Pri dvanajstih letih je proti volji svojih staršev zaprosil za sprejem med katehumene. Pri petnajstih letih je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Kasneje se je poslovil od cesarske službe in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers, kjer je prejel nižje redove (prve stopnje do duhovništva), nekaj let kasneje pa je prejel mašniško posveèenje.Leta 371 so ga verniki in duhovniki izvolili za svojega novega škofa. Verno ljudstvo ga je kmalu po njegovi smrti leta 397 začelo častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Je zavetnik vojakov, pastirjev, revežev in suknarjev.Na Slovenskem je sv. Martin poznan predvsem kot usmiljen vojščak, ki z mečem reže svoj plašč, da bi ga dal revežu, tak je najpogosteje upodobljen tudi na oltarnih slikah v slovenskih cerkvah. O njem pa je poznana tudi legenda o goseh; ta pravi, da je bil po smrti škofa Hilarija sv. Martin imenovan za škofa. Ko so ga iskali, da bi mu sporočili novico o imenovanju, se je skril med gosi, da ga ne bi našli, a so ga te izdale. Tako morajo gosi "za kazen" na dan njegove smrti umreti. Iz tega naj bi izvirala tudi navada, da se na martinovo pripravlja pečeno gos.

Vir: Moja Slovenija

Martinovanje nekoč in danes

Trgatve so za nami in v vinskih kleteh se grozdje že spreminja v vino. Do martinovanja tako ni več daleč. Njegovi izvori segajo že v predkrščansko obdobje. Na Slovenskem je martinovo še vedno pomemben praznik, vendar tako kot drugi prazniki dobiva vedno bolj komercialni pridih. O izvorih, značilnostih in navadah, ki obdajajo martinovo, smo spregovorili s prof. dr. Janezom Bogatajem, rednim profesorjem na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.Izvori martinovanja»Staro obdobje praznovanja zaključka letine je bilo v mesecu novembru, in človek je to ustrezno proslavil. V tem času so bile pojedine, praznovanja. Seveda bi bilo zelo zmotno, če bi mislili, da je šlo samo za zabavo. Zaključek letine je pomenil tudi poravnanje računov. Takrat so ljudje v skupnostih, ki so jim pripadali, poravnali določene račune, dolgove, s sodobno besedo bi temu rekli inventura. S krščanstvom je vsakdanjik in praznik slovenskega človeka, kot tudi drugih prebivalcev sveta, dobival ustrezne poudarke. Posamezni zavetniki so opravljali določene funkcije v novem sistemu te verske zavesti in tako je Martin, ki je bil resnična oseba – bil je škof v Szombathelyju, prevzel funkcijo zavetnika za dobro vinsko letino. Koncept praznovanja je bil starejši in logično je, da je marsikaj iz tega predkrščanskega obdobja prišlo v krščanske oblike praznovanja in dobilo slovesen, predvsem pa praznični značaj.Kaj sploh je martinovo? Kako nanj gledamo na Slovenskem?

Martinovanje ali martinovo je praznik, posvečen novemu vinu, ali povedano z drugimi besedami, to je obdobje, težko je reči dan, ko se mošt spremeni v vino.

Na Slovenskem imamo kar nekaj praznikov, povezanih z vinom in vinsko trto, kar nesporno dokazuje, kako Slovenci čislamo to rastlinico in njene produkte (smeh). Prvi praznik v letu je 25. maja, to je sveti Urban ali urbanovo. To je obdobje, ko je trta v cvetju. Takrat vinogradnik prvič vidi, kakšna bo letina, določi prve prognoze. Po trtinem cvetu se vidi, kakšni nastavki so, kakšni bodo grozdi, koliko jih bo. Drugi praznik je martinovo, 11. novembra. Večkrat pravimo, da se bomo dobili ob enajsti uri, enajst minut in enajst sekund. Slovenci imamo še eno praznovanje, to je šentjanževo, janževo tudi januževo. To je praznik, ko se blagoslavlja vino. Praznik pade na 27. december v božično-novoletno obdobje, en dan po svetem Štefanu. Svoj čas je bil to zelo pomemben praznik na Slovenskem, zlasti na Štajerskem. Takrat so blagoslavljali najboljše vino. Tudi gospodar je rekel: »Tega šentjanževca bom pa prihranil, drugo leto se mi bosta sin ali hči poročila in ga bomo imeli za poroko.« Na šentjanževo je bilo vino že toliko stabilizirano, da se je že videla njegova prava kakovost in se je dalo razločiti med tistim vinom, ki je bilo bolj za vsakdanjo potrošnjo, in tistim, ki je bilo namenjeno za izjemne priložnosti, ki je bilo vrhunsko kakovostno. Od vseh teh praznikov na Slovenskem praznujemo predvsem martinovo, in to kar intenzivno. Lahko rečemo, da se vračamo k pradavnim izročilom, ker ga ne praznujemo samo na en dan, ampak kar cel teden. Letos nam jo je zagodel koledar, ker je praznik na nedeljo. Najbolj so ljudje veseli, če je praznik sredi tedna, ker sta potem kar dve Martinovi nedelji – ena prej in ena potem. To dokazuje, da je to prijetno praznovanje. Sam sem bil pred leti celo podpisnik peticije, da bi to postal državni praznik (smeh).Tudi navade ob praznikih se spreminjajo.

Je v praznovanju okoli martinovega kaj novega? Kako so nekoč praznovali in kako danes?

Ta praznik ima danes tudi drugo razsežnost, ki je do konca prve svetovne vojne in še leta po njej sploh nismo poznali. To je, da se posamezniki oblečejo v maškare, in sicer v škofe Martine, v redovnike, zlasti frančiškanske patre, in druge stereotipne like, ki naj bi simbolizirali slovensko kmečko prebivalstvo, in potem bolj ali manj opiti hodijo od vinograda do vinograda in tam opravljajo neke duhamorne ritualne obrede. To smo prevzeli v zgodnjih šestdesetih letih iz sosednje Avstrije, zlasti z Gradiščanskega. Takšno početje nima nobene zveze s tem žlahtnim praznikom. Res je, da so stvari v rokah popolnega materializma, ki pa ne zna prisluhniti strokovnim usmerjanjem in stvari zapeljati na tisto žlahtno pot, na kateri so že bile. Slovenski vinogradniški prostor je praznik martinovanja praznoval na številne načine. Zelo lepa oblika je v Goriških brdih, kjer je bilo v navadi, še danes ponekod, da so na sod postavili jabolko, v katerega so zataknili razna mediteranska zelišča, in so rekli: »Zdaj bomo pa videli, kakšna bo naslednja letina.« To je bil ostanek praznoverja pravzaprav, ampak zelo lepa poteza. Če se je to jabolko lepo posušilo, so rekli, da bo drugo leto dobro vino, če je zgnilo, pa da bo slabo. Ta primer izpostavljam zato, ker hočem pokazati, kako lahko nekaj, kar smo že poznali, prenesemo v sodobni svet, ne da bi igrali zgodovine, ne da bi se šli trkanje po prsih, češ, to je pa naša zavest, ampak ker lahko s tem jabolkom danes popestrimo naša bivalna okolja, ambiente, v katerih se ljudje zbirajo, gostinske prostore.Sam sem bil na martinovo v nekem slovenskem hotelu pred dvema letoma, kjer je amaterska gledališka skupina v hotelski avli igrala martinovanje s škofom in menihom. Tuji turisti niso razumeli, za kaj gre. Najprej so mislili, da gre za neki verski obred, potem pa, ko so videli, da so vsi pijani in da se v bistvu norčujejo, so bili pa ogorčeni. V Sloveniji brez kritičnosti prevzemamo največje neumnosti, kar jih ta svet producira. In to je slabo.Gos ali raca?

Kakšna je značilna hrana na martinovo, kaj na mizi ne sme manjkati?

Martinovo, tako kot vsi prazniki, ima nekaj posebnosti tudi v prehrani. Na Slovenskem smo večkrat nestrpni in po vsej sili iščemo neke tipične jedi, ki so za ta dan značilne, vendar je treba reči, da so v vsakem okolju na mizo dali tisto, kar v vsakdanjem življenju niso, tudi ob nedeljah ne. Postregli so tisto, kar so hranili za izjemne priložnosti, in to je bila izjemna priložnost. Res pa je, da je za ta praznik značilna vsaj ena jed, ki je zelo tipična, in to je perutnina, s posebnim poudarkom na goseh in na racah. Pečena gos ali raca, nadevana s kostanji ali jabolki, s prilogo mlincev in z rdečim zeljem, to je gotovo najznačilnejša kombinacija. To ni po naključju. Okrog Martina, tako kot okrog vseh praznikov, kar mrgoli raznih pripovedi in legend in ena izmed njih pravi, da je Martin, ko so mu predlagali, da bi ga izvolili za škofa, ugotovil, da mu ta funkcija ne ustreza, in hotel ubežati temu imenovanju tako, da se je skril med jato gosi. To je samo pripoved, dejstvo pa je, da so bili gosi, race, kokoši, petelini, vse te pernate živali, že v prapradavnih časih pomembne daritvene živali. Tudi človek v predkrščanskem obdobju, ko je imel zahvalno obdobje, je nadnaravnim silam, v katere je veroval, da so mu omogočile vso letino, skušal izkazati neko zahvalo. Žrtev, ki se je položila na žrtvenik, je bila raca ali gos ali druga pernata žival. Vidimo, da so te stvari zelo povezane. Danes nima globljega ozadja, ampak svojo kulinarično podobo.Mlajša generacija ohranja bistvo praznika?Ne, mladina reče: »Jutri je pa martinovo, to bo žurka.« Danes so prazniki postali prazni, samo ne prazni v tistem smislu, iz katerega etimološko izvira ta beseda, namreč, beseda praznik pomeni biti prazen dela. Danes so prazniki polni dela ali pa so prazni globljih duhovnih razsežnosti, komunikacijskih sporočil.Vaša bibliografija obsega ogromno enot.

Smo Slovenci tako zanimivi za raziskovanje?

Seveda. Samo martinovo je praznik, ki ima v vsaki vinorodni deželi druge oblike. To je ravno zanimivo, da smo geografsko, po kvadratnih kilometrih zelo majhna država, ampak velikost se ne meri po kvadratnih kilometrih, velikost se meri po velikosti duha, bogastev duhovne ustvarjalnosti, kulture. Tukaj pa smo svetovni prvaki.Tudi okoli martinovega je veliko pregovorov. Držijo?Seveda. Pregovori so stare oblike, ampak v 19. stoletju, v času nacionalnega ozaveščanja, so poleg ljudskih pesmi tudi pregovore postavljali zelo visoko po pomenu in so jih označevali kot najlepše izraze narodne filozofije. V njih je veliko resnic, razmišljanj, pogledov na svet, na sočloveka. Res pa je, da imajo posamezni pregovori funkcijo v določenem družbenem okolju in predvsem časovnem obdobju, eni pa so brezčasni, univerzalni in trajajo v nedogled.