25. decembra kristjani po vsem svetu praznujejo božič, slavijo pa ga tudi vsi ostali, saj je praznik s svojo ikonografijo in domačnostjo omrežil gospodinjstva vsega sveta.

Bistvo krščanskega božiča je praznovanje rojstva Jezusa Kristusa. Sveto pismo (Lukov evangelij) pravi, da sta se Jožef in Marija odpravila v Betlehem v času, ko je bila Marija že visoko noseča. V Betlehemu nista mogla dobiti prenočišča, zato sta se zatekla v hlev. Tam je Marija rodila Jezusa in ga položila v jasli, ker druge postelje zanj nista imela. V spomin na ta dogodek kristjani postavljajo jaslice.

Božič sicer tradicionalno velja za krščanski praznik, ko naj bi praznovali spomin na rojstvo Jezusa Kristusa, a že več desetletij ni rezerviran le za vernike. Postal je vsesplošni praznik, namenjen druženju, obdarovanju in veselju. Praznovanje božiča naj se po nekaterih zapisih sodeč sploh ne bi začelo z Jezusovim rojstvom – že več stoletij pred tem naj bi se ljudje na evropskih tleh v tem času razveselili zimskega solsticija, ko je hudi del zime pojenjal in so se lahko nadejali daljših dni in toplote, ki jim jo bo naklonilo sonce. V Skandinaviji so očetje in sinovi v znak hvaležnosti, da se je sonce naposled vrnilo, nanosili drv in kuriva, ki so jih potem sežgali. Ljudje so nato praznovali, vse dokler ni ogenj dogorel oziroma je zmanjkalo kuriva, kar je včasih trajalo tudi do 12 dni.

Današnji božični čas je v številnih slovenskih družinah še vedno namenjen pisanju in pošiljanju voščilnic ter okraševanju božičnega drevesca in postavljanju jaslic, pri čemer imajo pomembno vlogo otroci, ki ob pomoči staršev pridno obešajo okraske na drevesce. Dom in smrečico naj bi tradicionalno krasili 24. decembra čez dan, a se večina družin danes tega lepega običaja loti že v začetku decembra. Zvečer se nato cela družina zbere pri božični večerji, številni verniki se ob polnoči odpravijo v cerkev, k polnočni maši. Rajanje se nadaljuje na božični dan, ki ga družina običajno preživi skupaj – bodisi ostanejo doma in si čas krajšajo s petjem ali družabnimi igrami, bodisi se odpravijo na obisk k sorodnikom.

Nasmeh je najlepši božični okrasek,

objem pa najlepše božično darilo.

Le teh vam želimo veliko,

vsaj toliko, kot se belih snežink spusti na tla,

takrat, ko sneženju ni videti konca.

Vesel božič vam želi "Na koncu vasi"

Tako božič praznujemo v Sloveniji. Kaj pa drugod?

Božič je v sodobnem tempu življenja običajno edini čas v letu, ko se skupaj zbere celotna družina, sede za božično mizo, polno dobrot in uživa v trenutkih, prežetih s smehom, petjem in obdarovanjem. Čeprav ga praznujejo po vsem svetu, se način in oblike praznovanja razlikujejo. Že v Evropi denimo Skandinavci praznujejo povsem drugače kot mi. Spoznajmo torej nekaj najbolj zanimivih evropskih božičnih tradicij.

Osrednja Evropa

Če se najprej ustavimo v naši soseščini, lahko hitro ugotovimo, da Hrvati in Avstrijci božič praznujejo zelo podobno kot mi, medtem ko so v Italiji središče božičnega praznovanja jaslice, na sveti večer pa se zbere širša družina, vsak s seboj prinese darilo, ki jih nato oštevilčijo in priredijo tombolo, na kateri vsak izžreba svoje darilo. Darila otrokom pri naših zahodnih sosedih prinese čarovnica La Befana, da ne skače v zelje Božičku, pa raje malo počaka in pridne malčke obišče šele 6. januarja.

Poljaki se dan pred božičem postijo do večerje, ko se na mizi običajno znajde riba. Vrhunec večera je sladkanje z božičnimi oblati, ki imajo poseben simbolni pomen: če jih jih namreč družina deli med seboj, to pomeni, da si bodo tudi v prihodnje vse delili. Na Slovaškem se tradicionalna božična večerja prične tako, da glava družine do stropa vrže žlico tradicionalne jedi lokse, narejene iz kruha, vode in makovih semen. Verjamejo namreč, da več zmesi, kot se bo prilepilo na strop, boljša bo letina (in leto nasploh). Po večerji si čas do polnočnice krajšajo s petjem in branjem božičnih zgodb. Veselo je na božični večer tudi v Španiji, kjer otroci pred večerjo peš hodijo od hiše do hiše ter pojejo božične pesmi, imenovane villancicos, v zameno pa dobijo sladkarije ali kakšen kovanček.

Na Madžarskem v začetku decembra otroci namesto Božičku pišejo pisma Jezuščku, na božični večer ali dan pa uprizarjajo betlehemske igre in pojejo božične napeve. Za petje so bili včasih zadolženi samo fantje, ki so, oblečeni v pastirje, hodili od hiše do hiše in prinašali veselje ter mir, danes pa je ta običaj združen z igrami. Tudi nemški otroci ne pišejo božičku, temveč Christkindu, ki pa naj ne bi bil Jezušček, temveč otrok z angelskimi krili ter zlatimi lasmi, ki naj bi ga Jezus zadolžil za izpolnjevanje želja pridnih otrok. V Latviji morajo otroci, če želijo, da jih na božično jutro pod smrečico čaka darilo, večer pred tem pred božičnim drevescem pokazati svoje talente: bodisi recitirajo pesmice, pojejo, plešejo ali igrajo na kakšen inštrument. S tem dokažejo, da so pridni in se radi učijo, Božiček pa jih nato čez noč nagradi za njihov trud.

Britansko otočje

Britanski božični večer je še najbolj podoben tistim, ki jih vidimo v filmih: družina se zbere in skupaj pripravijo božično večerjo, pred spanjem pa na kamin vsak obesi svojo prazno nogavico, ki jih Božiček čez noč napolni z darili – samo tiste od pridnih, seveda. Irci božič praznujejo zelo podobno, kot mi dan mrtvih, saj se spominjajo vseh preminulih. Na ta dan najmlajši član družine prižge božično svečo, s katero družina izrazi dobrodošlico Mariji in Jožefu. To svečo nato postavijo na okensko polico in počakajo, da pride na obisk deklica, po imenu Mary (Maria): samo deklica s tem imenom namreč lahko upihne svečo. Najbrž je na Irskem zelo veliko deklic, ki nosijo ime po Jezusovi materi.

Skandinavija

Večina božičnih običajev, ki jih poznamo pri nas, izvira prav iz Skandinavije. Temne mrzle zime so namreč navdahnile razvoj tradicij, ki temeljijo na svetlobi in toploti. Zimski solsticij je bil za Skandinavce tradicionalno zelo pomemben čas v letu – čas, ko se določajo bogastva za prihodnje leto, in čas, ko so ljudje verjeli, da se mrtvi vrnejo na zemljo. Zato so se na božični večer Skandinavci tradicionalno bali spati sami, in to je bil edini dan v letu, ko je vsa družina s služabniki vred spala v isti postelji, ki so jo naredili iz slame. Poznali so božično drevo, ki je bilo skrbno izbrano in z vsemi častmi prineseno v hišo. Tam so deblo postavili v goreče ognjišče, preostali del pa je štrlel po dnevnem prostoru. Drevo so prestavljali na ogenj, dokler ni v celoti zgorelo, in to je bilo zadnje dejanje prazničnih dni.
Praznovanje božiča se na Švedskem začne 13. decembra, ko goduje sveta Lucija. Na ta dan se najstarejša hčerka v družini obleče v belo obleko z rdečim pasom, na glavo pa si nadene zimzelen venec s sedmimi gorečimi svečami.

Na Švedskem je pred tisoč leti kralj Canute odločil, da se bo božič praznoval en mesec, z začetkom 13. decembra, ko goduje sveta Lucija in je bil dan kralja Canuta. Na dan slavja se najstarejša hčerka v družini obleče v belo obleko z rdečim pasom, na glavo pa si nadene zimzelen venec s sedmimi gorečimi svečami. Tako opravljena vsakemu od družinskih članov postreže kavo in kolaček. Na številnih šolah, uradih in v pisarnah potekajo procesije ali slavja v čast sveti Luciji, na katerih pojejo kolednice in se kraljici luči zahvaljujejo za upanje, ki jim ga je naklonila v najtemnejšem delu leta. Na božični večer v vseh skandinavskih državah iz rovov pod hišami ali iz skednjev z vrečo na rami pride škrat, imenovan tomte, in pred vrati hiše za vsakega družinskega člana pusti darilce.

Na Finskem je po božični večerji obvezno čas za savno, še prej pa po tleh posujejo božično slamo in vlečejo bilke. Tisti, ki pobere najdaljšo, ga bo vse naslednje leto spremljala sreča, prav tako pa ga čaka tudi dolgo življenje. Na Norveškem po drugi strani božič poteka v znamenju metle. Pa ne zaradi obsedenosti s čistočo, temveč zaradi starega izročila, ki pravi, da na božični večer čarovnice in drugi zlobni duhovi iz hiš pokradejo metle, na katerih jezdijo po zvezdnatem nebu. Vse pripomočke za čiščenje je treba torej še pred božičnim večerom skriti na varno, za kar poskrbijo mame in hčerke, očetje pa za vsak slučaj pred hišo nekajkrat ustrelijo v zrak in tako preženejo vsa zlobna bitja.

Pravoslavne države

Ortodoksna oziroma pravoslavna cerkev še vedno uporablja starejši, julijanski koledar, zato v državah, kjer prevladuje ta veroizpoved, božič praznujejo šele 7. januarja. Tem državam tradicija naroča, da božič pričakajo s postom, ki se prične 25. novembra, konča po prvem cerkvenem obredu na božični večer. Ker so obredi ponoči, je božična večerja v Rusiji brezmesna, a slovesna, njena najpomembnejša sestavina pa je kaša, imenovana kutya, sestavljena iz pšeničnih ali drugih žitnih semen, ki simbolizirajo upanje in večno življenje, ter iz medu in maka, ki sta garancija za srečo in uspeh. Kot celota kutya simbolizira povezanost družine in ne sme manjkati v nobenem domu. Na božični večer družine pogosto obišče duhovnik v spremstvu ministrantov, ki z blagoslovljeno vodo pokropi vse prostore in tako hišo zavaruje pred naravnimi katastrofami, družino pa pred vsem slabim.Otrokom darila praktično v vseh državah sovjetske zveze nosi dedek Mraz, in sicer na silvestrski večer.

V Ukrajini božično večerjo postrežejo šele, ko se na nebu pojavi prva zvezda. Ta namreč simbolizira repatico, ki je svete tri kralje vodila k novorojenemu Jezuščku. Po njihovi legendi naj bi nekoč živela revna mati, ki ni imela denarja, da bi okrasila božično drevo, zato so otroci na božični večer v postelje odšli povsem potrti. A ko so se naslednje jutro prebudili, je bila smrečica prepredena s pajčevino, ki se je ob prvem svitu spremenila v zlate in srebrne niti, s pomočjo katerih niso bili polepšani samo prazniki, temveč je z njihovo prodajo mati otrokom lahko omogočila lepo življenje. Zato je božično drevo v ukrajinskih domovih tudi danes okrašeno z umetno pajčevino, ob njej pa ne sme manjkati snop ali šopek pšenice, ki predstavlja prednike in jih tako vsaj simbolno za božič ponovno združi z najdražjimi.
Najpomembnejša sestavina ruske božične večerje je kaša, imenovana kutya, sestavljena iz pšeničnih ali drugih žitnih semen, ki simbolizirajo upanje in večno življenje, ter iz medu in maka, ki sta garancija za srečo in uspeh.

Glavni junaki bolgarskega božiča so moški, ki se zberejo skupaj in hodijo od hiše do hiše ter prinašajo božična voščila in pojejo božične pesmi. Dan pred tem imajo glavno vlogo ženske, ki cel dan pripravljajo večerjo – ta je sestavljena iz kar 7 (dnevi v tednu), 9 (meseci nosečnosti, simbol plodnosti) ali celo 12 (število apostolov) jedi, odvisno za kakšno tradicijo se odločijo. No, v Grčiji pa na božični večer od vrat do vrat hodijo otroci in ob spremljavi trianglov ter drugih manjših inštrumentov pojejo kolednice, ki jim pravijo kalanda. Za svoje delo so največkrat nagrajeni s sladkarijami ali suhim sadjem. Grki tradicionalno ne poznajo božičnih dreves. Glavni simbol božiča po domovih so plitve lesene sklede, katerih robovi so oviti z žico. S to žico je na skledo pritrjen lesen križ, ki je okrašen s šopi bazilike. Enkrat na dan eden od družinskih članov (ponavadi mati) križ in baziliko namoči v blagoslovljeno vodo ter s tem pokropi vsak prostor v stanovanju. S tem naj bi se obvarovali pred hudičem.

Različno praznovanje, enak namen

Bolj kot darila naj bo torej v božičnem času v ospredju druženje. Vse se lahko začne že s pripravo na praznovanje, v katero naj bodo aktivno vključeni tudi najmlajši. Skupaj lahko pospravite dom, izdelate okraske, spečete pecivo, okrasite smrečico, izdelate in/ali napišete voščilnice in naredite unikatna drobna darilca za najdražje, ki bodo zagotovo globlje segla v srce, kot kakršen koli instant božični nakup.

Božič je tradicionalni praznik v cerkvenem koledarju, ki ga v katoliških in protestantskih državah praznujejo 25. decembra kot spomin na rojstvo Jezusa Kristusa, čeprav natančen datum njegovega rojstva ni znan. V večini pravoslavnih Cerkva praznik praznujejo zaradi uporabe julijanskega koledarja s 6. na 7. januar. Pod istim imenom božič praznujejo južnoslovanski rodnoverci zimski sončni obrat. Praznovanje korenini še iz predkrščanskih časov, ko so mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija, ko se dan začne ponovno daljšati in tako simbolizira zmago dobrega nad zlim. Čas torej, ko zima res zaživi v vsem svojem sijaju in sonce zmaga nad temo, je širom sveta že dolgo čas praznovanj.

Vir: Bibaleze