PRLEŠKA TÜNKA [ Seznam ]
je ena od značilnih posebnostih Prlekije in mogoče najtipičnejša prleška kulinarična jed. Pripravljena mora biti po posebnih pogojih in z točno določenimi sestavinami. Njihova sestava je v določeni meri skrivnostna, specifikacija je vpisana na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
CERTIFIKAT PRLEŠKA TÜNKA je takole podeljen le redkokateremu pridelovalcu in PRAVO prleško tunko - certificirano je redkost dobiti tudi na marsikateri turistični kmetiji v Prlekiji.
Uradni list RS 17/2005 z dne 24. 2. 2005 - Pravilnik o geografski označbi Prleška tünka, stran 1358.
ZATO Z VESELJEM POVEMO, da jo pri nas lahko preizkusite, saj so sta kar dva od treh dobaviteljev certicificirane prleške tünke iz naše vasi - s Cvena - tako lahko sami ugotovite kaj je tisto, kar jo dela tako posebno.
(http://tunka.si/sl/proizvajalci/)
Na domačijah so od nekdaj meso ohranjali po razliènih naravnih poteh. S prekajevanjem, sušenjem in vlaganjem v maščobo. Taka oblika se je ohranila vse do danes. Še več, tovrstni izdelki so postali gastronomska specialiteta. Prleško meso iz tünke je geografsko zaščiteno v okviru EU.
Pol tisočletja prleške tünke
Že leta 1487 so zapisali, da je v številnih kuhinjah prleških gradov in cerkva kraljevala tünka, kakor tamkaj pravijo veliki leseni posodi, v kateri hranijo meso. Boljše dele svinjskega mesa (stegno, hrbet, ledja ali vrat) spečejo ter malo prekadijo in nato zlagajo, "tünkajo" (potapljajo) v zaseki.
Po uporabljenih kosih mesa in po pripravi zaseke - skuhano slanino namreč zmeljejo in solijo ter ohladijo - se prleška šunka tudi na videz razlikuje od podobnih izdelkov (kibla, bunka, meso v zaseki).
Zgodovina
http://tunka.si/sl/prleska-tunka/zgodovina/
Prleško tünko so kmetje na vasi “proizvajali” zaradi dejstva, da je bilo treba meso, ki so ga pridobili od prašičev, na neki način konzervirati. Ker so pri vsaki hiši imeli nekaj prašičev, je bil čas kolin vedno pozimi. Klimatske razmere niso dovoljevale, da bi meso dlje časa ohranili v toplejših mesecih. Značilnost kolin je, da so vse dele prašiča uporabili. Iz tega so se razvili tako imenovani tradicionalni izdelki in jedi, kot so tlačenka, kisla juha, pečena kri, nadevan želodec, suhe salame, sušene šunke in tudi tünka.
Da bi meso dlje časa ostalo uporabno oziroma, da so ga v časih, ko še niso poznali hladilnikov in zamrzovalnikov prihranili za celo leto, so meso termično obdelali in ga potapljali “tünkali” v zaseko. To je bilo hranjeno v lesenih posodah, ki jim še danes lokalno pravijo “tünka”.
Na ta način je meso bilo uporabno dalj časa ne glede na to, da ni bilo tehnologije za hranjenje mesnih izdelkov.
Rezultat tega tradicionalno racionalnega postopka je tudi gastronomska posebnost, ki je po svojem okusu unikatna in prav zaradi tega zanimiva. Zaradi povezave mesa in zaseke, v kateri meso zori, se razvije specifičen okus, ki daje temu izdelku svojo kulinarično vrednost.
Na ta način se proizvaja Prleška tünka še danes, tako v gospodinjstvih za lastno uporabo, kot tudi v pogojih industrijske proizvodnje, namenjene za trg.
1. IZBOR OSNOVNE SUROVINE
– prašičje stegno, hrbet, ledja ali vrat
– trda prašičja slanina
2. SOLJENJE MESA
3. DIMLJENJE IN TOPLOTNA OBDELAVA
4. PRIPRAVA ZASEKE
5. ZORJENJE MESA V ZASEKI
Meso mora zoreti v zaseki najmanj 30 dni, pri temperaturi 4 – 12 °C.
6. PAKIRANJE
– prodajne oblike, ki so na trgu, vsebujejo 60 % mesa in 40 % zaseke, ali 70 % mesa in 30 % zaseke.
Društvo za promocijo in zaščito prleških dobrot je v preteklih letih pripravilo elaborat, ki je bil osnova za vložitev zaščite izdelka Prleška tunka.
Izdelek je zaščiten z oznako GEOGRAFSKA OZNAČBA, tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni EU.
Ta označba pomeni, da se lahko izdelek zaradi svoje geografske specifike proizvaja zgolj na posameznem, v elaboratu določenem območju. V konkretnem primeru je to območje Prlekije oziroma proizvajajo ga lahko proizvajalci, ki imajo svoje proizvodne prostore v naslednjih občinah: LJUTOMER, RAZKRIŽJE, KRIŽEVCI, VERŽEJ, SVETI JURIJ, RADENCI, GORNJA RADGONA, ORMOŽ
Proizvajalci morajo imeti svoje obrate registrirane za proizvodnjo mesnih izdelkov in zagotoviti vse tehnično – sanitarne standarde, ki so potrebni po zakonodaji.
