Valentinovo ali praznik svetega Valentina

se praznuje 14. februarja in je tradicionalni dan, ko si v nekaterih kulturah zaljubljenci izkazujejo ljubezen - največkrat s pošiljanjem voščilnic (pogosto anonimnih) in izmenjavo daril. Praznik svetega Valentina se je sprva praznoval kot rimskokatoliški dan posta v čast svetemu Valentinu. Današnji pomen je dobil šele po visokem srednjem veku, ko se je razvila zamisel o romantični ljubezni.

(Vir: Wikipedia).

ZGODOVINA  PRAZNIKA

Trenutkov, ko lahko nekomu pokažemo, da ga imamo radi, ni nikoli preveč. V vsakdanjem življenju smo vse manj pozorni in iznajdljivi. 14. februarja, na valentinovo, pa je čas, da se prebudimo. Ob tem praznika si ljujde, ki se imajo radi, podarjajo zlasti cvetje, voščilnice in drobna darila. Valeatinovo je predvsem praznik zaljubljencev, prijateljev in vseh, ki se imajo radi. Tudi navade in praznovanja na ta dan niso povsod enake. Rimljani so v tem času praznovali luperkalije, praznik, posvečen plodnosti in rodovitnosti. Priredili so nekakšno ljubezensko loterijo. V skrinjici so zbirali imena deklet, potem pa so fantje žrebali med njimi. Fant in dekle, ki sta se tako našla, sta naslednje leto veljala za par. Listič z imenom svojega “Valentina” so si dekleta pripela na obleko in ga nosila še nekaj dni. Ponekod na Škotskem so ga morale celo nesti na fantov dom, kjer so v zameno dobile kakšno darilce. V Angliji so otroci vstali pred sončnim vzhodom, in če jim je uspelo prvemu človeku, ki so ga videli, dvakrat zapovrstjo reči: “Dobro jutro, Valentin”, in to, preden jih je on nagovoril, so dobili darilo. Če pa jih je sonce prehitelo, so dobili odgovor, da “je od sonca opečen”, in z darilom ni bilo nič.   V 17. stoletju so si v Angliji na ta dan poklanjali zelo dragocena darila, celo diamantne prstane. V 18. stoletju pa so jih nadomestile voščilnice s čipkastimi robovi in z motivi srčkov, prtičkov, vrtnice in drugih ljubkih reči. Zraven so, včasih celo na odišavljen papir, pripisali ljubeznive verze. V Angliji, je Valentin že stoletja zaščitnik zaljubljencev in dobrih prijateljev. Na ta dan so si že pred več kot petsto leti predvsem mladi ljudje izmenjavali pisma in razglednice, pa tudi darila, ki so jih imenovali kar “valentini”.    Šega se je razširila tudi na ostali anglosaški svet, potem pa v nekatere druge evropske dežele, zlasti tiste, ki slovijo po sladkarijah, najzvestejšem spremljevalcu tega praznika. Včasih je bil čar v tem, da so ljudje voščilnice izdelali sami, poleg izmenjave daril pa je bilo za valentinovo značilno tud vedeževanje in prerokovanje. Mlada dekleta so verjela v vse mogoče vraže in ena izmed njih pravi, da ptič, ki ga bodo na ta dan ugledale, pove, kakšne vrste človek bo njen mož.

Valentinovo na Slovenskem

Sv. Valentina poznamo pri nas  že dolgo, vendar ne v povezavi z dnevom zaljubljenčev. Sveti Valentin goduje 14. februarja. Takrat – po starem kmečkem koledarju - prinese ključe do korenin. Na ta dan se tudi ženijo ptički. Kdor želi videti ptičjo ženitev, mora bos do grmovja, čeprav je na ta dan velikokrat še zelo mrzlo.

Pri nas Valentinovo ni klasičen praznik, lahko bi rekli da je vrinjen, vendar se pri nas vse bolj uveljavlja. Valentinova srca so prišla k nam iz Holandije skupaj s samo zamislijo o prazniku.

Sv. Valentina že dolgo poznamo tudi v Sloveniji, vendar je imel pri nas drugačen pomen. Po starem kmečkem koledarju je Valentin prinesel ključe do korenin in so mu zato pravili prvi spomladin. Valentin ureže prvo trto, ponekod pa se prične v tem času delo na vrtovih. Predvsem pa je marsikomu znano, da je ta dan poleg gregorjevega (12. marec) in vincencijevega (22. januar) značilen po tem, da se ptički ženijo. Zanimivo je , da v Beli krajini pravijo, da je valentinovo prvi spomladanski dan.

Gregorjevo

je praznik, ki se praznuje 12. marca, na god sv. Gregorja. Šega ima korenine v predkrščanski dobi, vendar se je pri ljudeh uveljavilo prepričanje, da predstavlja prihod pomladi, saj se je po starem koledarju praznovalo na prvi spomladanski dan, ko je svetli del dneva postal daljši. Takrat naj bi čevljarji, kovači in drugi rokodelci, predvsem v krajih na Gorenjskem, prenehali delati ob umetni svetlobi. Po ljudskem izročilu se na ta dan ‘ptički ženijo’, zato je praznik povezan tudi z zaljubljenci.

Ko je veljal še stari julijanski koledar je Gregor Veliki, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo.Do 16.ga stoletja, ko je veljal stari julijanski koledar, je sv. Gregor godoval na prvi pomladni dan ob spomladanskem enakonočju. S tem, ko so leta 1582 spremenili koledarski sistem iz julijanskega v gregorjevega, se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga sedaj praznujemo 12. marca. Novo razdelitev leta je vpeljal papež Gregor XIII.. in v Avstrijskem cesarstvu je koledar začel veljati leta 1584.

Po papežu Gregorju XIII. se zato imenuje tudi gregorijanski koledar, ime praznovanju pa je dal Gregor I., pogosteje imenovan Gregor Veliki. Gregor Veliki je umrl 12. marca 604. Njegovega godu zdaj Rimskokatoliška cerkev ne obhaja več na dan njegove smrti, temveč 3. septembra, na dan, ko je postal papež. Njemu na čast je v Sloveniji sezidanih sedem cerkva.

Po legendi je sv. Gregor kot dojenček do rokodelca – mlinarja – priplaval v lesenem predmetu po vodi. Znan je tudi nemški pregovor ‘‘Gregoru macht den Tag gleich der Nacht’’, v slovenskem prevodu ‘’Gregor naredi dan enak noči.’’

Šega spuščanja luči po vodi je nasledila predkrščansko obredje, pri katerem so na ali v vodo dali ogenj. Ogenj je bil Perunov atribut, prav tako les in smola. Voda je bila Velesova, njegove so tudi korenine. Z obredom, pri katerem so ljudje ogenj, ki so ga obvladovali, dali v vodo ob prehodu iz starega v novo leto v svetu, vzpostavili nov red in s tem dejanjem – po verovanju – naravi dali moč novega rojevanja. Šego so poznali marsikje v Evropi in širše v svetu, v več krajih na Bavarskem, v Švici, na vzhodu Francije, na Češkem, v Makedoniji in drugje. Opredeljevali so jo kot šego, ki je sodila v pomladni čas, zaznamovale pa so jo sveče, smola, slama, trske in drugo, kar so ljudje na deskah spustili po vodi.V Makedoniji so 6. januarja, na dan sv. treh kraljev, po Ohridskem jezeru spuščali prižgane sveče, ki so jih dali na majhne deske, da jih je veter odnesel daleč proč od obale. V Franciji je šega povezana s prvo postno nedeljo, ki hkrati velja za znanilko pomladi. Na predvečer sv. Gregorja so običaj poznali v Gerardmerju na severovzhodnem delu Francije, v Grenoblu pa so čolničke s svečami po vodi spustili 25. marca, na dan Marijinega oznanjenja.

(wikipedija)