Dolgo bi lahko razpravljali o zgodovini slovenskega naroda. Je Hotimir res preplaval tisto rusko reko, zakaj je knežji kamen danes v sosednji državi, so Madžari res naši prijatelji, smo v vojni zmagali ali izgubili… Vsekakor pa se moramo strinjati, da je bilo obdobje taborov (1868-71) za Slovence ključen čas, ko smo se oblikovali kot narod. Poglejmo si ga od bližje.
Pomlad narodov …
Idejo taborskih gibanj smo prevzeli od Čehov, sam izraz pa je turški. Očitno so si že takrat dovolili »multikulti« vplive. Da ne zaidemo s teme, ideja je izjemna. In ne, ni vzklila v beli Ljubljani, med mestno gospodo, vzklila je v vaških gostilnah, pod vaškimi lipami, na veselicah, pred cerkvami …
Ideja je bila, da se ob določenem dnevu zbere čim več slovensko govorečih ljudi, da se pokaže tako sebi kot drugim, da smo narod, ki ga je potrebno upoštevati. Da se okrepi samozavest in ponos slovenskega ljudstva. Da se s konkretnimi zahtevami in pobudami obrne na oblastnike ter se doseže priznanje in upoštevanje slovenstva in reševanje drugih konkretnih težav, ki so pestile ljudstvo. Namen pa je bil seveda tudi družabne narave.
V tistem času smo bili Slovenci večinoma pod avstrijskim cesarstvom. Večina Slovencev je znala le en jezik-slovenski, vse uradno, pa je bilo v nemščini (šole, uradi, časopis…). Seveda ni bil problem samo jezik, temveč tudi, da se je Slovence smatralo kot germanizirane Slovane in ne kot samostojen narod. Prebujajoče se slovensko zavedno meščanstvo in kmečka aristokracija so povedli Slovence na novo pot.
Na prvem taboru, ki je bil 9.8.1868 v Ljutomeru se je zbralo 7.000 ljudi. Taborsko gibanje je dobilo svoj zagon in tako se je v prihodnjih letih zvrstilo 38 taborov.
Ni bil problem samo jezik, temveč tudi, da se je Slovence smatralo kot germanizirane Slovane in ne kot samostojen narod. Prebujajoče se slovensko zavedno meščanstvo in kmečka aristokracija so povedli Slovence na novo pot.
Enotnost in složnost slovenske politike
V taborskih letih nam je Slovencem uspelo to, kar nam je malokrat v zgodovini. Složnost!
Na tabore so hodili in na njih sodelovali vsi. Mladi in stari, kmetje in gospoda, klerikalci in liberalci … Zato so tudi bili prepričljivi. Tabori niso govorili o stvareh, ki bi razdvajale, pač pa o stvareh, ki so združevale. Ni šlo toliko za resne težnje po ustavnih spremembah in po spremembah deželnih meja, šlo je bolj za to, da je postal jasen obstoj Slovencev in tudi njihova volja. Da smo narod s svojim jezikom, kulturo, značajem. Za ta plemeniti namen so se dvignili nad lokalne in strankarske razprtije. In šlo je seveda za sanje, da nekoč pridemo do svoje države.
Žal se je po taborskih letih začel večati prepad med liberalnim in klerikalnim krilom, pa tudi pritiski nemške strani so bili vedno večji. Ideja Zedinjene Slovenije je počasi bledela pod slabimi socialnimi in gospodarskimi razmerami. Medtem ko so se politiki pričkali za svoje strankarske interese, se je v naslednjih desetletjih po svetu v iskanju boljšega življenja razkropilo na deset tisoče Slovencev.
Stoletje je bilo potrebno, da smo Slovenci spet stopili skupaj in si končno izborili lastno državo.
Najpomembnejši slovenski politik v času pred 2. svetovno vojno iz naših krajev
Malo kateri slovenski politik je naredil takšno politično kariero kot prav dr...
