Žumanovi izdelujejo lončevino že 140 let. So ena redkih lončarskih družin z dolgo in bogato tradicijo izdelovanja lončarskih izdelkov. Tradicija pa ne pomeni samo, da že peta generacija izdeluje lončene izdelke, temveč da je tudi cela družina vpletena v to – ohranjanje in nadaljevanje lončarske dediščine.
- ogled muzeja, delavnice s prezentacijo in trgovina,
- prodaja lončarskih izdelkov,
- izvedba delavnice.
(Intervju: Sašo Žuman – Lončarstvo Žuman, January 21, 2015, Anja Slapničar in Blog)
Sašo Žuman je eden redkih tradicionalnih slovenskih lončarjev, ki se še preživljajo s tradicionalnim lončarstvom. Obiskala sem njegovo čudovito delavnico v Ljutomeru, ravno na dan, ko je zakuril svojo peč na drva. Pekel je prvo peko, torej biskvitno. Poleg delavnice, ki je precej velika in razdeljena v par sob za različno uporabo, se nahaja tudi razstavno-prodajni prostor ter prostor z družinsko zbirko posod. Sašo je namreč že 5. generacija lončarjev v družini.
Kot lončar je seveda zelo dobro izurjen za delo na vretenu. Velika večina izdelkov je zvrtenih, mednje spadajo pekači, vrči za vino, potičnice, sklede in skledice in skodelice. Vsi izdelki so seveda iz domače lokalne rdeče gline. Tudi glazure pravi, da uporablja takše, da se čimbolj približajo starim barvam: prozorni, zeleni in rjavi.
Najbolj sem bila navdušena nad njegovo urejeno in skrbno zasnovano lončarsko delavnico. V glavnem prostoru sta dva vretena, in dve veliki mizi, postavljeni tako, da je svetloba, ki prihaja čez velika steklena okna, najbolj optimalna. Pod stropom so razprostrte lesene deske, na njih pa se sušijo izdelki. V kotu je krušna peč na drva, sestavljena iz ostankov pečnic, verjetno narejenih v družini. Ob zadnji steni je na policah čez stotine kalupov, nekaj izmed njih datira v 19. stoletje.
V prostoru pred delavnico je še več miz in odlagalnih površin, ter peč na drva. Na eni izmed miz sem opazila čudovit mavčni kalup, relief z lovskim motivom, dolg kar dober meter. Po njem sem povprašala in izvedela, da je našel original relief v bližnjemu dvorcu, v odkup. Po njem je naredil nov kalup, nared za uporabo.
Za tem prostorom sta še dva prostora, v katerih se najdejo surovine, in naprave – npr. za mletje
gline in mlin, za pripravo glazur. Na steni je naprava za izstiskanje ročk. V razstavnem prostoru je družinska zbirka keramike. Dizajn in barve se res niso dosti spremenile tekom desetletij, le glazure so novejše in neosvinčene. Na stenah so pohvale, priznanja in podelitve mojstrskih nazivov. V tej sobi je občutek poseben, saj si obkrožen s staro pristno slovensko keramiko, takšno iz katerih so jedli žgance, v katerih so kisali mleko, ali pekli potico. V prostoru poleg pa se nahaja še keramika, ki je na prodaj. Večinoma so to uporabni kosi za v kuhinjo.
Opoldne sva zakurila peč. Peč je bila dodobra napolnjena s surovimi izdelki. Z opekami je zagradil vhod, zakuril pa je spodaj v kurišču s tremi manjšimi odprtinami. Kurišče je pod celotno spodnjo steno peči. Plamen, ki začne potovati, gre potem ob obeh straneh peči, zaokroži navzgor in naredi izhod čez dimnik. V nasprotju s pečmi na drva, v katerih sem žgala jaz, je med keramiko in ognjem opečnata stena, tako da plamen, dim in pepel s keramiko nimajo kontakta. Peč se žge do nekje 1000°C – 1050°C.