Vas se omenja nekje od druge polovice 14. stoletja. Svoje ime je dobilo po grofu »ZWENK-u«.

Cven je daleč slovel po svojih konjskih dirkah. Na Cvenu so bile prve konjske dirke v Jugoslaviji in druge v Evropi. Prvič so se tu pojavile že leta 1875, ko se omenjajo »na cvenskih srenjskih pašnikih«. Od tod so se prestavile »na travnike« pri današnjem »novem Cvenu«, leta 1920 pa na posestvo Zadruge za vzrejo žrebet, kot rečejo Cvenarji »na žrebarno«, tudi na Cvenu. Dejstvo, da je bilo prvo dirkališče na Cvenu in potem še toliko časa, ni brez osnove. Povezano je z globoko zakoreninjenostjo cvenskih kmečkih gospodinjstev v konjerejo. Velike cvenske kmetije so pri obdelavi zemlje zahtevale zdrave in hitre konje.

Konj je bila glavna pogonska sila, od njega je bila v precejšnji meri odvisna uspešnost kmetije. Če je bil vrt slika gospodinje, potem so bili konji s svojim izgledom slika gospodarja in nenazadje celotne kmetije

Znano je, kako s težkim srcem so kmečki ljudje konja prodali zlasti v mesnico in kako instinktivno je ta trenutek zaslutil tak konj, ki so ga ob taki priliki zelo stežka spravili iz hleva. Znano je, da so prodani konji prepoznali prejšnjega gospodarja kasneje še desetletja in več. Obnašanje konja je bilo na višji ravni od ostalih domačih živali, saj velja za inteligentno žival. Živeti s konjem je bil sestavni del načina življenja. Kmečki človek je imel do konja mnogo bolj emocionalen odnos, nenazadnje je bil njegov stalni spremljevalec- sodelavec v pravem pomenu besede. Nagnjenost k delu na Murskem polje je bila ena od glavnih, če ne glavna vrednota.

V času med drugo svetovno vojno je bila na žalost cvenska konjereja močno deformirana. Vojska je namreč mobilizirala številne kvalitetne konje. Po vojni so številni gospodarji ostali brez konj ali pa so jim vrnili poškodovane ali bolne. Lahko si predstavljate, v tako veliki vasi, kot je Cven, s toliko konji, da je bila vedno kaka vprega na cesti; topot konjskih kopit je zato dajal svojevrsten ritem človeku, ki je tu živel. In sedaj so bili tega oropani. Leta 1954 so lokalne oblasti dirkališčeprestavile v Ljutomer. Žrebarna s pripadajočim dirkališčem je prišle v last zadruge. Žrebarno so zapustili, pustili da jo razjeda zob časa, zemljo pa preorali. In Cvenarji so čutili, da so jim vzeli nekaj, kar je njihovega.

---

Pomlad v prleških goricah

  Skupina vinogradnikov in turističnih ponudnikov na območju vzhodnih slovenskih goric - vinska cesta Jeruzalem vzhod, vsako leto prireja tradicionalni pohod Pomlad v prleških goricah - DAN ODPRTIH KLETI IN VESELIH LJUDI, katerega glavni cilj je PREDSTAVITI turistom prleško regijo z njenimi znamenitostmi, odličnimi vini in izvrstno domačo hrano, značilno za to območje... nadaljuj z branjem..

---

Na našem turizmu, ki meji na posestvo bivše žrebarne, smo ta pridih preteklosti označili s 'konjsko podkovo' kot držalo na stolih ali v prispodobi, kdor najde 'podkev' in jo prime, ga spremlja sreča.

Še dalje v preteklost

gradič, 14.stoletje

Vir: Gradovi v Sloveniji

Gradič Cven (Zween) je bil sprva last gospodov Ammanov, nato pa ga je v začetku 15. stoletja imel ljutomerski kastelan Rudolf Lasberški. Takrat je bil Cven združen z ljutomerskim gospostvom in so ga do srede 17. stoletja posedovali tamkajšnji graščaki, tako Schweinbecki, Breunnerji in Draškoviči. Sredi 17. stoletja je gradič podedovala baronica Sara Szechy, po letu 1686 ga je kupil braneški graščak baron Ignacij Mauerburg in ga združil z Branekom, nato ga je imel baron Karel Ferdinand Schoffmann. Le­ta 1704 so Cven požgali in razdejali Kruci.

Vir: Zwengdorf 1784 - Zween 1821 - Cven 1887

Arcanum Maps