• zemljevid poti  (navodila za pot: 15.6 km)
• Beltinški grad 

Beltinski grad se prvič omenja v dnevniku Bánffyjeve rodbine leta 1532, toda graščina naj bi izvirala že iz 13. stoletja. Turška pustošenja konec 17. stoletja in ropanja Krucov na začetku 18. stoletja po Prekmurju so kljub trdnosti in mogočnosti pustile močne sledi tudi na graščini.

Skozi stoletja se je zvrstilo več gospodarjev oziroma rodbin, ki so imele grad v lasti. Zadnji lastniki beltinskega gradu pa so bili grofje Zichy, do konca druge svetovne vojne. Zatem so se družbenopolitične razmere zelo spremenile, avgusta 1945 je bil sprejet zakon o agrarni reformi, sledila je še denacionalizacija. Najprej se je v grad vselila jugoslovanska vojska, po odhodu le-te je prostore dobila nižja gimnazija, po ukinitvi gimnazije pa je prostore do leta 1978 uporabljala višja predmetna stopnja osnovne šole. Nato je grad dobro desetletje sameval, prav tako se ni vzdrževal, kar je pripeljalo do sesedanja strehe in drugih delov gradu, ki so že sami klicali po sanaciji. Obnova s strani lokalne skupnosti Beltinci spada je stekla leta 1992 in traja praktično še dandanes, je pa pri tem potrebno omeniti, da je beltinski grad od leta 2015 tudi formalno v lasti Občine. Današnja graščina, ki je kljub historicističnim pridatkom ohranila značilno baročno podobo, dobiva tudi nove vsebine, kot npr. postavitev stalne razstave Plemiške družine v beltinskem gradu, ki prikazuje kronološki pregled vseh plemiških družin, ki so gospodovale v Beltincih pa urejeni grofičin salon, ki posebej izpostavlja rodbino Zichy, zlasti zadnjo beltinsko grofico Marijo Iphigenijo Zichy. Prav tako je v obnovljenih prostorih poročna dvorana, odvijajo se kulturne prireditve, srečanja in priložnostne razstave.

Vsekakor pa je zanimivo pogledati v notranjost pretekle podobe beltinske graščine – v spodnjih prostorih so bila stanovanja za služinčad – na severni strani gradu ter pralnica, drvarnica in skladišče – na južni strani, od koder so vrata vodila k ledenici (hribček, nad katerim je bila v 1953/54 zgrajena tudi smučarska skakalnica) in park. V vogalnem spodnjem delu gradu pa je bila grajska kuhinja. V nadstropju so bile velike, sončne sobane, ki so bile poslikane in okrašene s stropnimi štukaturami. Vrata, ki so vodila na veliko podstrešje, pa so bila na dveh različnih mestih hodnika. In kaj je bilo na podstrešju? Velik, leseni sod, obdan z žagovino in deskami za hišni »vodovod«. Potem je bila v prostoru okroglega stolpa viteška soba, katere vhodna vrata so bila iz stekla, pred tem prostorom pa sprejemni salon in grofičina spalnica. In seveda drugi prostori za prijetno in udobno bivanje v graščini.

Kot zanimivost gradu omenimo še obokane podzemne rove, en rov povezuje grad s cerkvijo, drugi pa z grajsko kaščo – grenarom z železnimi vhodnimi vrati iz leta 1754.

Kruci

lat. kruciati, nem. kuruzen - so se imenovali Ogrski kmečki uporniki, ki so od 16. do 18. stoletja ropali, morili in požigali po Habsburški monarhiji.

V času vladanja Maksimiljana I. Habsburškega v začetku 16. stoletja je 10.000 ogrskih kmetov zapustilo domove, da bi se borili proti Turkom. Na prsi so si pripeli rdeč križ, po njem so dobili ime Kruci - v latinščini kruciati, kar pomeni križarji. Vendar so se proti koncu 16. stoletja spoprijateljili s Turki. Ko so ti napadali Dunaj, so Kruci ostali na Ogrskem kot turška rezerva. Ko so bili Turki pred Dunajem premagani, se je vodja Krucev Emerik Tököly skupaj z njimi premaknil na Zgornjo Ogrsko, kjer so zasedli večji del ozemlja in se borili proti cesarski vojski avstrijske monarhije. Kruci so ropali po celi Ogrski, večkrat so vdrli tudi na ozemlje današnje Slovenije.

Prvi večji vdor Krucev je bil pozimi leta 1704, ko so Kruci prebrodili Muro v dveh večjih skupinah: ena v Medžimurju in se je utaborila pri Nedeljišču, druga pa pri Veržeju in se je utaborila v Razkrižju. Od tod so hodili na roparske pohode po spodnji Štajerski. Kruci so ropali in požigali po dolini Mure od Ormoža do Gornje Radgone. Če česa niso mogli odnesti, so prisilili kmete, da so jim z vozovi odpeljali v njihove tabore. Ogrski Slovenci (Prekmurci) so podpirali Kruce, ker so jih ropale avstrijska vojska in srbske čete. Slovenci so pomagali Krucem zavzeti grad v Gornji Lendavi (danes Grad, Prekmurje) in pregnati štajerske čete pri Monoštru. János Draskovich, madžarski rojalist in njegova vojska sta premagala Kruce in Slovence pri Rakičanu (1705).