Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih je park in zaščiten kulturni spomenik v Petanjcih v Prekmurju. Vrt je začel nastajati po 2. svetovni vojni. Simbolne in dejanske korenine vrta predstavljata vrbi žalujki, ki ju je zasadila mati Vaneka Šiftarja, prekmurskega intelektualca in zaslužnega profesorja Univerze v Mariboru, v spomin na sinova, ki se nista vrnila iz vojne.
Vrt ima bogato botanično zbirko več kot 450 različnih drevnin in grmovnic, samoniklih in darovanih rastlin iz različnih koncev sveta, posajenih v spomin na trpljenje ljudi med 2. svetovno vojno. Na to poslanstvo Vrta opozarjata tudi moto: ‘Vsem mrtvim borcem proti fašizmu in nacizmu v večni spomin, živim pa v stalni opomin’ ter himna vrta ‘Bosa pojdiva, dekle, obsorej’, pesem Karla Destovnika Kajuha.
Vrt sodi v zavarovano vrtno-arhitekturno dediščino in je vključen v Mrežo botaničnih vrtov in arboretumov Slovenije. Z vrtom upravlja Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. Tu ima sedež tudi Raziskovalna postaja Prekmurje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Vrt spominov in tovarištva je začel nastajati po drugi svetovni vojni na posestvu družine Šiftar v Petanjcih. Simbolno in stvarno je povezan z bogato zgodovino območja, kulturno in naravno dediščino Petanjcev in drugih krajev ob Muri. Petanjci so ena najstarejših vasi v tem okolju. Poznamo jih predvsem po Petanjskem vrelcu, enem od izvirov mineralne vode Radenska. Vas, ki leži ob obmejnem pasu med nekdanjo Avstro-Ogrsko in kasneje Avstrijo ter današnjo Slovenijo, je bila k matični Sloveniji priključena po sklepu pariške mirovne konference leta 1919. V tem obmejnem prostoru se je skozi stoletja zvrstilo veliko spopadov in vojn. V spominu najbolj ostaja zadnja - druga svetovna vojna, kjer se bil boj med partizanskimi enotami in Rdečo armado, ki je imela štab na Šiftarjevi domačiji ter umikajočimi se nemškimi enotami, ki so bežale prek Mure.
Šiftarjevi – oče Jožef, mati Apolonija in njuni trije sinovi, Franci, Jožef in Vanek, so bili napredna kmečka družina. Ko se je oče Jožef po prvi svetovni vojni srečno vrnil iz soške fronte, je v zahvalo skupaj s preživelim soborcem in sosedom na robu posestva postavil kapelico v gotskem slogu. Kapelica, ki stoji ob regionalni cesti Radgona – Murska Sobota, je bila sprva posvečena spominu na padle vaščane v prvi vojni. Po drugi vojni pa je dobila še eno spominsko obeležje, posvečeno vsem, ki so padli v obeh vojnah, izgubili življenje v taboriščih, v ujetništvu, v zaporih.
Šiftarjeva domačija je bila že v 30. letih 20. stoletja shajališče napredne prekmurske mladine. Tu je delovalo uredništvo Mladega Prekmurca, literarno-kulturnega glasila prekmurskih študentov. V njem so svoja dela objavljali Ferdo Godina, Karel Destovnik-Kajuh, Anton Ingolič, Miško Kranjec, Anton Vratuša, Oton Zupančič. Glasilo je ob začetku vojne prenehalo izhajati, a domačija je ostala oporišče aktivistov Osvobodilne fronte ter postojanka za skrivne prehode prek Mure. Madžarski okupatorji so s prekmurskimi aktivisti hitro in brutalno obračunali. Nekatere so ubili, druge zaprli ali odgnali v koncentracijska taborišča; za vojno sposobne moške so pognali na fronto ali na prisilno delo. Šiftarjevi sinovi so bili med njimi. Francija so ustrelili na Poljskem, Jožefu je prebegnil na stran Rdeče armade, kjer je padel. Le Vaneku se je uspelo po vojni vrniti domov.
Mati Apolonija je v spomin na padla sinova ob vhodu v vrt posadila vrbi žalujki, ki predstavljata hkrati tudi njun simbolni grob, saj za pravega nihče ne ve. Vrbi žalujki sta postali temelj bodočega memorialnega vrta, v katerem je Vanek Šiftar, ki je prevzel plemenito poslanstvo ohranjanja spomina in opomina na vojne grozote od svojih staršev, zasajal drevesa in druge rastline po svojem izboru, še bolj pa po izboru številnih darovalcev iz vsega sveta. Drevesa so prihajala iz krajev, kjer so potekali najhujši boji na Balkanu in v Vzhodni Evropi (pri Treh žebljih na Pohorju, Jasenovac, Rašica, Sutjeska, Kozara, Drvar, Kočevski Rog, Jelenov breg), iz nacističnih taborišč (Dachau, Belsen-Belsen, Mathausen, Ravensbrück, Oswiecim-Auschwitz, Gonars, Vac, Rab), okupatorjevih zaporov v Sloveniji in v Srednji Evropi (Gramozna jama, Maribor, Stranice pri Celju, Jajince pri Beogradu, zapori v Begunjah). Zbirko spominskih dreves so sčasoma dopolnjevali še z drugimi pomniki zgodovinskih prelomnic, z umetniškimi skulpturami in spominski predmeti, povezanimi z grozotami vojn (ožgana opeka iz Hirošime, okrvavljena zemlja iz Mamaja pri Volgogradu, osmojen kapnik iz Postonjske jame).
Turistična kmetija ima urejene prostore z degustacijskim pultom, mizami in stoli za okrog 50 gostov...
