Muzej norosti svojega domovanja v gradu Cmurek v vasi Trate ni našel po naključju. V gradu je med letoma 1956 in 2004 domoval zavod za duševno in živčno bolne, v katerem je hkrati v dolgem obdobju bivalo od 200 do 400 ljudi. »Pred nekaj leti je začelo mene in nekatere somišljenike moriti, da je ta in druga dediščina tega okolja puščena vnemar in propada,« pravi Sonja Bezjak, ena od pobudnikov muzeja.

Iskanje pozitivnih plati

Pred dvema letoma in pol so s somišljeniki sklenili, da je dediščina, vezana na zavod, dragocena za lokalno okolje. »S tem smo v vasi živeli, a nič nismo vedeli o ljudeh, ki so živeli za zidovi gradu, čez katere se seveda ni videlo.« Iz tega je potem zrasla ideja za Muzej norosti kot v svet zazrto institucijo, ki se ne bi ukvarjala le z zgodovino, vezano na svojo lokacijo, pač pa bi iz nje izhajala in se z različnimi oblikami norosti ukvarjala širše. »Želimo govoriti o tem, kaj norost sploh je in kako se je nanjo gledalo v različnih obdobjih in kontekstih. Z vprašanjem norosti se sicer ukvarjajo različne vede, a vtis je, da je vse premalo komunikacije med njimi. In da je zlasti poudarek na medicinskem vidiku oziroma medikalizirani norosti.« Prav zato želijo pojem norosti pripeljati nazaj v družbo in o njem komunicirati tudi skozi pozitivne vidike, kjer norost spremlja lucidnost in velike dosežke. »Pogosto rečemo za ljudi, ki so pred časom, da so nori, ker jih ne razumemo. In prav to je naša ideja. O norosti želimo govoriti kot o nečem družbi potrebnem.«Ime Muzeja norosti na nek način zavaja, saj daje vtis, da gre izključno za muzej z muzejsko zbirko.

predstavitev zgodovine gradu Cmurek

Z imenom se malce poigravajo, priznava Bezjakova, saj je muzej izrazito interdisciplinaren: programske enote vključujejo muzejsko, raziskovalno, umetniško, socialno, turistično ter lokalno naravno in kulturno dediščino. Ob tem pa je prostor vključevanja in srečevanja pripadnikov različnih družbenih plasti: ekonomsko, generacijsko in narodnostno-jezikovno ter vključevanja ljudi z izkušnjo institucionaliziranosti.

Norost na meji

Ni nepomembno, da je grad tik ob državni meji, ki sama po sebi priča o zgodovini neke norosti. Mura je v tistih krajih zadnjih 100 letdržavna in kulturna meja. In norost po mnenju Bezjakove je, da so stiki med narodoma zelo omejeni in se ohranjajo praktično le na ekonomski ravni: Slovenci odhajajo čez mejo na delo, Avstrijci pa sem prihajajo na obilnejša in cenejša kosila. Taka kulturna odtujenost predstavlja plodna tla za stereotipne predstave drug o drugem in nestrpnost, zato želijo biti most med kulturama. Vse prireditve in oglasi zanje so dvojezični. »Pogosto pride na dogodek več Avstrijcev kot Slovencev, tudi medijskih odzivov je bilo doslej več v lokalnih avstrijskih časopisih,« pravi Bezjakova. Želje, da bi nekega dne prerasli v širok, interdisciplinarno delujoč muzej, ne skrivajo. Občina jih podpira z manjšimi vložki in tehnično pomočjo, za simpozij, ki poteka ta konec tedna, pa so dobili tudi projektna sredstva ministrstva za kulturo. Grad ni v tako slabem stanju kot mnogi po Sloveniji, saj je bil zaprt le deset let, a je kljub temu potreben obnove. V zvezi s tem upajo, da bodo občina in pristojna ministrstva združila moči ter skušala pridobiti evropska sredstva. »Občine so se prijavljale na razne evropske projekte, da so obnovile gradove in veliko teh je danes brez vsebine,« se zaveda Bezjakova, ki poudarja, da so se odločili za drugačen pristop, s katerim želijo najprej razviti vsebine. Menijo, da projekt ustreza temu, kar podpira Evropa: je interdisciplinaren, odprt in socialno odgovoren ter nastaja v regiji, ki je po mnogih ekonomsko-socialnih vidikih deprivilegirana. »Manjši muzeji in zbirke, ki norost predstavljajo v glavnem z medicinskega vidika, po Evropi že obstajajo. Naš dolgoročni cilj pa je norost predstaviti čim celoviteje in takšne ustanove v Evropi še ni.«